Iz letnih poročil o uradni razvojni pomoči (URP) ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter znanih projektov v začetku leta 2026 je razvidno, da je od junija 2022 do maja 2026 ministrstvo zgolj za tri regije namenilo približno 150 do 200 milijonov evrov, pri čemer nekateri izračuni kažejo okoli 169 milijonov evrov. V štirih letih vlade Roberta Goloba, ko je Tanja Fajon vodila zunanje ministrstvo, se je uradna pomoč močno povečala in dosegla rekordnih 152 milijonov evrov v letu 2025 (0,22 odstotka BDP) – v času, ko se je domači javni dolg hkrati hitro večal. Financiranje domačih projektov pa so v vladi zavračali.
Od junija 2022 do maja 2026 je ministrstvo za zunanje in evropske zadeve pod vodstvom Tanje Fajon za tri regije namenilo okoli 169 milijonov evrov. Za Zahodni Balkan so namenili med 120 in 150 milijonov evrov, za Palestino približno 5 do 8 milijonov evrov (od oktobra 2023 dalje, vključno z dodatnimi prispevki prek UNRWA in drugih organizacij), za Podsaharsko Afriko pa okoli 31 milijonov evrov, od tega 1,05 milijona evrov za države regije Sahel.
Doma ni bilo denarja, za izbrance v tujini vedno več
Ob tem so pomembna opozorila glede prevelike porabe v času, ko se je domači javni dolg močno povečal. Posebej so izpostavljali hitro rast pomoči Palestini in Afriki ter netransparentnost nekaterih projektov. Globalno (na svetovni ravni) je uradna razvojna pomoč leta 2025 upadla za 23,1 odstotka, predvsem zaradi velikega zmanjšanja ameriških prispevkov. Slovenija pod Golobom obsega pomoči ni zmanjševala. Nasprotno.
Financiranje na več načinov
Slovenija je projekte mednarodne razvojne pomoči v času Golobove vlade financirala na več načinov: neposredno prek državnih institucij (dvostranska pomoč), mednarodnih organizacij (multilateralna pomoč) in prek nevladnih organizacij (NVO-jev) ter zasebnih izvajalcev.
Neposredno (dvostranska pomoč) je potekalo tako, da je ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) neposredno sklenilo pogodbe z vladami partnerskih držav ali njihovimi institucijami. Denar je šel za vladne projekte (npr. digitalizacija javne uprave v Severni Makedoniji, obnova vodovoda v Veliki Kladuši v BiH). To je predstavljalo okoli 60 do 70 odstotkov celotne pomoči.
Prek mednarodnih organizacij (multilateralna pomoč) je velik del sredstev je šel prek Združenih narodov (UNRWA, WFP, UNDP), Rdečega križa (ICRC) in evropskih skladov. Primeri: 4 milijone evrov za UNRWA, več sto tisoč evrov za ICRC in 2 milijona evrov za WFP v Keniji.
Pomemben del pomoči pa je šel prek slovenskih in lokalnih NVO-jev. MZEZ je objavljal javne razpise za NVO-je (vsako leto je bilo več razpisov). Izbrani slovenski NVO-ji so potem izvajali projekte sami ali v partnerstvu z lokalnimi organizacijami v ciljnih državah. Pogosto so projekte izvajali v konzorcijih (slovenska NVO + lokalna NVO + včasih še mednarodna organizacija).
Če povzamemo: neposredno vladam oziroma partnerskim institucijam je šlo od 50 do 60 odstotkov vseh sredstev, prek mednarodnih organizacij od 20 do 25 odstotkov, prek nevladnih organizacij (NVO-jev), tako slovenskih kot lokalnih v državah prejemnicah, pa od 15 do 25 odstotkov.
Glavne regije in zneski
Daleč največji prejemnik slovenske pomoči je bila regija Zahodni Balkan. V celotnem mandatu je Slovenija zanjo namenila več kot 100 milijonov evrov.
Leta 2025 je Slovenija za Zahodni Balkan namenila 25,88 milijona evrov. Glavne prejemnice so bile Severna Makedonija (7,31 milijona evrov), Srbija (5,98 milijona evrov) ter Bosna in Hercegovina (5,79 milijona evrov. Tako je bilo lani, v celotnem mandatu pa so jim Golobovi nakazali več kot 100 milijonov evrov; kot namen so v svojih poročilih navajali reforme, vladavino prava, infrastrukturo in izobraževanje.
Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNWRA) so za Palestino nakazali 4 milijone evrov. Začelo se je v letu 2023.
Mednarodnemu odboru Rdečega križa (ICRC) so namenili več sto tisoč evrov letno, sledili pa so še drugi prispevki za organizacije Združenih narodov.
Nakazila v Afriko so lani znašala okoli 5 milijonov evrov, od tega so za Podsaharsko Afriko nakazali 3,49 milijona evrov. V Kenijo, za podnebno odpornost (WFP), pa še 2 milijona evrov.
Tu je tudi regija Sahel, povezana z očitno spodletelo kandidaturo Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel. Po dosedanjih razkritjih medijev je bilo v to afriško regijo nakazanih 1,05 milijona evrov. Od tega je prispevek v letu 2022 znašal 50 tisoč evrov, nato pa so ta znesek povečali za šestkrat, na 300 tisoč evrov letno.
Kako si je Fajonova kupovala službo v Sahelu?
Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je ob koncu prejšnjega tedna glede nominacije Tanje Fajon za posebno predstavnico EU (EUSR) za Sahel javno objavilo posebno poročilo, v katerem je natančno razdelalo potek dogodkov. Uvodoma so pojasnili, da postopek imenovanja posebnih predstavnikov EU ni klasičen javni natečaj. Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS), ki je diplomatska služba Evropske unije in izvaja njeno zunanjo in varnostno politiko, ne objavlja javnega razpisa. Postopkovno je visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (HR/VP) Kaja Kallas s pismom veleposlanikom na ravni Političnega in varnostnega odbora (PSC) obvestila države članice, da se bodo izpraznili posamezni položaji posebnih predstavnikov EU, in jih pozvala, naj predlagajo kandidate. Kandidate lahko predlaga tudi sama EEAS. Temu sledi izbirni postopek na ravni odbora, ki je interne narave. Vzporedno z izbirnim postopkom poteka na delovni ravni Sveta politična razprava in obravnava pravne podlage, ki omogoča delovanje pisarne in imenovanje posameznika. Osnutek sklepa Sveta ter pripadajoči izkaz proračunskega učinka morata nato potrditi Odbor stalnih predstavnikov (Coreper), običajno kot točko brez razprave, in nato še Svet EU, praviloma v sestavi Sveta za zunanje zadeve (FAC).
Kronologija postopka imenovanja Tanje Fajon
Na podlagi razpoložljive dokumentacije je mogoče povzeti potek dogodkov takole: Kaja Kallas je 14. maja 2026 prek veleposlanikov posredovala pismo glede imenovanja posebnih predstavnikov EU, vključno s pozivom za predložitev kandidatov za Sahel. Stalno predstavništvo Republike Slovenije v Bruslju je 15. maja 2026 poziv posredovalo ministrstvu za zunanje in evropske zadeve po elektronski pošti. Že 18. maja 2026 pa so prejeli elektronsko sporočilo s prošnjo za posredovanje kandidature Tanje Fajon. Naslednji dan, 19. maja 2026, so posredovali prejeto kandidaturo Tanje Fajon.
Fajonova je kandidaturi priložila pismo nominacije, ki ga je podpisala generalna sekretarka ministrstva, neposredno podrejena predlagani kandidatki. Priložena so bila tudi motivacijsko pismo Tanje Fajon, njen življenjepis ter pismo podpore takratnega predsednika vlade Roberta Goloba. Vlada RS o kandidaturi ni nikoli odločala. Prav tako kandidatura ni bila uvrščena na sejo vladne komisije za kadrovske in administrativne zadeve niti ni bil o njej seznanjen odbor državnega zbora za zadeve Evropske unije, ki je bil po konstituiranju novega sklica že polno operativen.
Kaja Kallas je nato 29. junija 2026 države članice obvestila o izbiri Tanje Fajon. Novi zunanji minister Tone Kajzer pa je 12. julija opravil pogovor s Kallasovo. Točka o imenovanju Tanje Fajon je bila nato dvakrat umaknjena z dnevnega reda Coreperja, na katerem je bila tudi za minulo sredino sejo. Glede na napovedi naj bi bila Fajonova kot kandidatka umaknjena, vendar zaenkrat podrobnosti še niso znane.
Pri predlogu kršitev pravil
Iz mnenja vladne službe za zakonodajo z dne 15. julija 2026 izhaja, da je šlo pri predlaganju kandidatke za kršitev pravil. Generalna sekretarka ministrstva ni imela pristojnosti oziroma pooblastila za vložitev kandidature Tanje Fajon. Državo namreč zastopa in predstavlja vlada, ki v njenem imenu izvaja tudi kadrovska pooblastila. Služba vlade za zakonodajo pa dodaja, da pri konkretnem primeru ne poznajo nobene izjeme po nacionalni ali mednarodni pravni podlagi.
Iz navedenega je razvidno, da je šlo pri nominaciji, ki jo je podala generalna sekretarka (neposredno podrejena kandidatki) in ne vlada kot zakonita zastopnica države, za delovanje mimo zakonskih pristojnosti in pooblastil. Ker je pravilna nominacija konstitutivni element kandidacijskega postopka, je posledično vprašljiva tudi veljavnost samega imenovanja.
Dodajmo, da je bil 10. aprila 2026 konstituiran nov državni zbor, zato je od takrat naprej prejšnja (Golobova) vlada lahko opravljala zgolj tekoče posle. Na ministrstvu menijo, da je bil prav to razlog, da Robert Golob predloga za nominacijo Tanje Fajon ni uvrstil na dnevni red vlade. “Vprašljiva veljavnost imenovanja se torej ne postavlja zaradi tega, ker bi kandidatko predlagal organ brez polnih pooblastil, temveč zato, ker pristojni organ o kandidaturi sploh ni odločal,” so zapisali.
Fajonova z denarjem davkoplačevalcev igrala na več strani
Ne samo zaradi 1,05 milijona evrov za afriško regijo Sahel; vse več je informacij in indicev, da je Tanja Fajon z denarjem davkoplačevalcev igrala na več strani. V igri naj ne bi imela samo afriške regije, pač pa tudi druge regije in področja, kjer bi po preteku mandata (in poraza na volitvah, kot bi slutila) znotraj sistema Evropske unije lahko zasedla kakšno funkcijo. In si s tem zagotovila dobro plačano službo ter privilegije tudi v prihodnje. V igri so bili seveda tudi različni interesi, ne samo denar.
Na to v zadnjih dneh opozarja tudi znani komentator in politični analitik Miran Videtič in dodaja, da so stvari preverljive. Verjame tudi, da bo novi minister Tone Kajzer seznanil javnost s tem, kaj vse smo davkoplačevalci po nepotrebnem plačevali za interese Tanje Fajon in koliko denarja je bilo porabljenega za to. Videtič opozarja, da je Fajonova nastopala v vlogi ministrice, kot takšna pa je imela pristojnost in obveznost, da javna sredstva troši racionalno in v interesu države.
Videtič opozarja še na sprenevedanje Fajonove glede kandidature za predstavnico EU v regiji Sahel. Pravilno ugotavlja, da gre za klasično politično imenovanje, pri katerem niso potrebni ne intervjuji ne zahtevni kadrovski postopki ali podobne aktivnosti, ki so jih sicer deležni ljudje, ko se prijavijo na razpise za delovna mesta znotraj EU. Ob tem opozarja še na to, da ima Fajonova »zamrznjeno« delovno mesto na RTV Slovenija in bi se tja lahko vrnila nemudoma po zaključku svojega mandata. Namesto tega pa raje troši davkoplačevalski denar in prejema nadomestilo iz državnega proračuna.
Vida Kocjan