Slovenci so se že več let pred 2. svetovno vojno in revolucijo spoznali zločinsko naravo komunizma: Iz Ukrajine so namreč prihajale vesti o grozotah lakote in nasilja, ki je veljala za največjo žitnico sveta. Stiske ljudi so bile tako močne, da so se iz preživetja zatekali k ljudožerstvu. Tam je samo med leti 1932 in 1933 umrlo med sedem in deset milijonov ljudi.
Slovenski komunisti so grozote svetovne vojne izkoristili za revolucijo in bratomorno vojno, ki je narod razdelila do te mere, da se prepad med pravim slovenstvom in potomci krvnikov pozna še danes. Med vojno je komunistom s svojo propagando, ki so se je naučili v Rusiji, uspelo na svojo stran pridobiti številne podpornike, ki niso imeli pojma, kaj pomeni komunizem, saj so jim slepo verjeli, kako bodo ustvarili nov pravičen in socialen svet, kjer bo dovolj bogastva za vse. Seveda so jih tudi prepričali, da je pot do tega enostavna in sicer z razlastitvijo bogatih in prerazporeditvijo premoženja, po domače povedano, s krajo. Slednje jim je na koncu tudi uspelo, vendar nobenemu komunističnemu sistemu še ni uspelo ustvariti blagostanja, ustvarili pa so na milijone zločinskih morišč ter osiromašili in razčlovečili ljudi na več načinov.
Socialni eksperiment, ki je izbrisal celotne vasi
Ker so že pred vojno preko časopisov, ki so bili takrat eden redkih medijev, mnogi izvedeli kaj se dogaja v daljni Rusiji in Ukrajini, so bili že takrat proti rdeči pošasti, ki so jo uvozili iz Rusije in jo prodajali kot nov socialni eksperiment. V Ukrajini so ljudje dobesedno umirali od lakote in se zatekali k ljudožerstvu. Stiska in trpljenje tamkajšnjih ljudi je bila tako huda, da so od pomanjkanja hrane padali po ulicah. Poročajo celo o vaseh, v katerih so pomrli prav vsi prebivalci. Tudi velikim krajem ni bilo prizanešeno. Mesto Krasnodar na severnem Kavkazu s 330 tisoč prebivalci je izgubilo 40 tisoč ljudi, mesto Stavropol je iz 140 tisoč prebivalcev padlo na 90 tisoč, nekateri kraji pa so postali popolnoma izpraznjeni.
Ko so pojedli slamo in seno, so se lotili ljudožerstva
Kljub popolni kontroli in strahoviti represiji so v tedanji Sovjetski zvezi številni ljudje uspeli v zahodno Evropo poslati pisma, v katerih so razodevali strahotno bedo. Slovenski časopis, ki je povzemal švicarski Journal de Geneve je objavil pismo ruske kmetice, ki je v obupu pisala, da je njen mož že umrl od lakote in da njo ter njene otroke čaka ista usoda, če ne dobi pomoči. Prav tako je nek kmet opisoval smrt svoje žene, ki je v dveh mesecih popolne lakote postala kakor okostje in umrla pri popolni zavesti kakor sveča, ki polagoma ugasne. “Kar me najbolj boli, je to, da je nisem mogel pokopati kakor se spodobi za kristjanko,” je v žalosti zapisal. Nek drugi kmet pa je svojemu bratu zapisal, da so ljudje pojedli vse seno in slamo, lotili so se psov in celo neke ženske, ki so jo spekli. Od vse hrane so se mačke smatrale kot največja poslastica.
C. Š.