Pričujoči prispevek utegne kar nekaj bralcev razumeti, kot mojo podporo vršilcu dolžnosti generalnega direktorja policije mag. Senadu Jušiću. Takoj naj povem, da v mojih univerzitetnih zapiskih nisem našel podatka o tem, da bi obiskoval moja predavanja ali pri meni opravil kakšen izpit, seminarsko ali diplomsko nalogo, zato zaključujem, da ga ne poznam.
Lahko pa so moji zapiski pomanjkljivi, tudi to dopuščam. Da pa bom natančen, osebno sem ga zagotovo srečal 19. junija 2023 na nekem dogodku na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani. Sedel je kakšnih 10 metrov ali več od mene, seveda sem ga opazil, a v skladu z mojim prepričanjem, da ga osebno ne poznam, se nisem odzval. Na moje veliko presenečenje pa je on pristopil do mene in me pozdravil.
Toda vrnimo se k policijskim anonimkam, ki te dni očitno bremenijo Senada Jušića, še bolj pa notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Moji viri mi pravijo, da ima z anonimkami še najmanj problemov Senad Jušić, precej več jih ima notranji minister Boštjan Poklukar, še največ pa Robert Golob, ki je bil predlagatelj imenovanja Senada Jušića na meso v. d. generalnega direktorja policije. No, ja, zakonsko je to nalogo opravil minister Boštjan Poklukar.
Anonimke “poštenih policistov”
Policijske anonimke so se začele že leta 1992 s podpisom tako imenovanih “poštenih policistov”. Tudi sam sem jih bil deležen tam okoli leta 2004/2005. “Pošteni policisti” so anonimno poročali, kako “morajo” kriminalisti zbirati podatke za doktorat moje žene, midva pa se sončiva na plažah Avstralije. Prav tako so “pošteni policisti” anonimno poročali o tem, da jaz kot državni sekretar na notranjem ministrstvu urejam razpise za raziskovalne naloge o delu policije, ki jih dobi Fakulteta za varnostne vede, na kateri sem poučeval, o tem naj bi odločala tudi moja žena, v zameno pa naj bi dobil mastne honorarje. Vse to so preverili kriminalisti, tožilci, pa tudi KPK in izkazalo se je, da na tem ni niti trohice resnice.
Leta 2012 sem postal notranji minister. Seveda so začele deževati anonimke “poštenih policistov”. Najbolj se spomnim dveh njihovih tarč, prva tarča je bil dr. Miroslav Žaberl, takrat šef službe za nadzor policije, druga tarča je bil Roman Klopčič, takrat šef inšpektorata za notranje zadeve, tretja tarča pa je bil moj varnostnik, katerega imena ne bom izpostavljal, ker je še danes varnostnik pri varovanih osebah. Po temeljitem premisleku in večkratnem branju anonimk zoper omenjene, sem ugotovil, da gre za natolcevanja in nič drugega. Anonimke sem na njihovo veliko presenečenje odstopil njim, ki so bili tarča anonimk. Vsi so pričakovali, da jih bom v kratkem zamenjal na njihovih delovnih mestih, a se to do konca mojega mandata nikoli ni zgodilo. “Poštenim policistom”, piscem anonimk, pa sem javno sporočil, da na takšne njihove obtožbe ne pristajam. Lahko pa kdorkoli kadarkoli pride v mojo pisarno in mi pove, kar mi ima za povedati. No, tu smo končali, anonimk “poštenih policistov” ni bilo več. Vse tarče njihovih pisanj (dr. Miroslav Žaberl, Roman Klopčič in moj varnostnik) pa so bili več kot presenečeni nad mojimi ravnanji.
In kaj se dogaja s Senadom Jušićem, v. d. generalnega direktorja policije? Bliža se dan odločitve o tem ali bo postal generalni direktor policije s polnimi pooblastili ali ne. Kot sem že zapisal, če bi bil notranji minister v tem času, njegovega imenovanja ne bi predlagal, toda glede na anonimke “poštenih policistov” ali njihovih naslednikov, pa njihovih anonimnih obtožb na račun Senada Jušića tudi nikoli ne bi upošteval. Tudi na račun Dejana Juriča, nekdanjega šefa lokalnih kriminalistov sem prebral ali dobil na ducate anonimk “poštenih policistov”, nič, kar sem dal v preverjanje, se ni potrdilo za resnično. Zato policijske anonimke v osnovi jemljem za zlonamerne in škodljive in nič drugega.