S prvim julijskim dnem je Bratovščina sv. Pija X. zapadla ponovnemu izobčenju. Na ta dan je namreč v skladu z napovedmi brez papeževega dovoljenja posvetila štiri škofe.
Slovesnost škofovskih posvečenj so obhajali v švicarskem kraju Écône, duhovnem središču bratovščine, kjer je mednarodno bogoslovno semenišče sv. Pija X. in kjer je tudi pokopan nadškof Marcel Lefebvre, sicer začetnik razkola. Škofovsko posvečenje so prejeli 53-letni Švicar Pascal Schreiber, 46-letni Američan Michael Goldade ter dva Francoza, 42-letni Michel Poinsinet de Sivry in 36-letni Marc Hanappier. Posvečevalca sta bila škofa Alfonso de Galarreta in Bernard Fellay, ki jima je škofovsko posvečenje leta 1988 podelil nadškof Lefebvre.
Nasprotujejo reformam drugega vatikanskega koncila
Prav v leto 1988 pa sega zgodba o prvotnem odpadu bratovščine. Pri tem ne gre le za institucionalni prelom s Cerkvijo, temveč tudi za nasprotovanje bratovščine reformam drugega vatikanskega koncila. Tako denimo zavračajo načelo verske svobode, ekumenizem ter medverski dialog pa tudi liturgično reformo mašnega obreda, ki naj bi po njihovem mnenju krenila v smer protestantizma. Ker se je vatikanski koncil končal leta 1965, podprla pa ga je velika večina škofov, je jasno, da gre za veljaven koncil. Znano pa je, da so se v zgodovini Cerkve – in to že v prvih stoletjih – po nekaterih koncilih od nje odcepile skupine, ki se niso strinjale s sprejetimi sklepi. Efeški koncil leta 431 je denimo zavrnil Nestorijevo teološko doktrino o osebi Jezusa Kristusa, zato so takrat nastali nestorijanci. Dvajset let kasneje so na Kalcedonskem koncilu zavrnili monofizitski nauk – tudi ta skupina je šla na svoje. Že dobro stoletje prej pa je nastal t. i. arijanski spor, saj je arijanska smer tajila Jezusovo božanstvo. Zaradi podpore nekaterih civilnih oblastnikov, tako bizantinskih cesarjev kot germanskih poglavarjev, se je arijanstvo kot dokaj močna smer uveljavilo v zgodnjem srednjem veku, menda je bila celo bolj priljubljeno od “uradne” Cerkve. Vendar je v sedmem stoletju postopoma izginilo.
Kako so se ločevali od Cerkve
Seveda je treba razlikovati, kdaj gre za odpad, kdaj za razkol in kdaj za krivoverstvo. V zgodovini Cerkve je znan odpad skupine okoli Martina Lutra, vendar je tu šlo tudi za spore o nauku. Za razliko od Lutrovega odpada je bil nastanek Anglikanske cerkve povezan s političnim dogodkom – povod je bil spor britanskega kralja Henrika VIII. z Rimom zaradi dejstva, da papež ni želel razveljaviti njegove zakonske zveze s Katarino Aragonsko. Anglikanci so nato šli v protestantsko smer, vendar se v zadnjem času ponovno zbližujejo z Rimom. Poseben primer pa je tudi Starokatoliška cerkev, ki je nastala po prvem vatikanskem koncilu in zavrača dogmo o papeževi nezmotljivosti, sicer pa je vsaj en njen del po delovanju zelo blizu rimski Katoliški cerkvi. Pri Bratovščini sv. Pija X. – imenuje se po svetniškem papežu iz začetka 20. stoletja, ki je med drugim uvedel protimodernistično prisego – gre torej za dvojno kršitev: prva je kanonična neskladnost zaradi zavračanja pokorščine papežu, druga pa zavračanje reform, ki jih je uvedel drugi vatikanski koncil. Češ da branijo tradicijo, ki naj bi jo drugi vatikanski koncil zavrgel in se zavezal modernizmu. Zato ne preseneča, da mnogi pristaši te bratovščine sebe imenujejo za edini “sveti ostanek” tiste “prave” Cerkve, medtem ko naj bi v Cerkvi sami oblast prevzeli prostozidarji. Z vidika “lefebrovcev”, kot se nekoliko slabšalno imenuje člane bratovščine, s(m)o vsi preostali katoličani pravzaprav krivoverci.
Mar res “tradicionalna latinska maša”?
In za kaj pravzaprav gre? Bratovščina vztraja pri obhajanju maše po obredu, ki ga je zasnoval tridentinski koncil v šestnajstem stoletju. Koncil je bil sicer odgovor na protestantizem, je pa tudi poenotil dotedanje (zahodne) obrede v Cerkvi. Tako je forma svete maše ostala v veljavi 400 let, vse do liturgične reforme drugega vatikanskega koncila; vmes je sicer prihajalo do manjših sprememb. Takšen sicer bogat obred se je obhajal v latinščini, duhovnik je bil obrnjen k tabernaklju, veliko besedil je molil tiho, navzoče ljudstvo zato ni moglo aktivno sodelovati in je ali pelo ali molilo rožni venec. Na drugem vatikanskem koncilu je bila zato sprejeta pobuda liturgičnega gibanja, avtorji reforme pa so se spet nekoliko bolj ozrli v čas prve Cerkve; glavni deli maše so seveda ostali še naprej v istem vrstnem redu (uvod s kesanjem, besedno bogoslužje, evharistično bogoslužje, obhajilo in sklep). To pomeni, da tudi pokoncilski, torej sedanji obred, v svojem bistvu sledi Jezusovemu izročilu, ki ga izražajo besede “To delajte v moj spomin“. Ob tem naj spomnimo, da je tudi novi mašni obred izvirno v latinščini, je pa prevajan tudi v različne jezike, za kar sta si navsezadnje prizadevala že sveta brata Ciril in Metod (in celo dobila potrditev papeža!). Zato je izraz “tradicionalna latinska maša”, ki jo uporabljajo nekateri vneti nasprotniki drugega vatikanskega koncila, dejansko zavajajoč. Tudi pokoncilski obred sledi tradiciji in je izvirno v latinskem jeziku.
Bratovščina, ki ni prelomila s Cerkvijo
Ob tem naj spomnimo na še eno dejstvo. Znotraj Katoliške cerkve obstaja še Bratovščina sv. Petra, ki sicer tudi goji veliko ljubezen do tridentinskega obreda. Slednji se izvaja kot izredna oblika obhajanja bogoslužja. Zanimivo pri tem je, da je papež Frančišek pred leti izdal dokument »Varuhi tradicije«, ki precej strožje ureja obhajanje tovrstnega bogoslužja, vendar Bratovščine sv. Petra te omejitve niso prizadele, saj ta skupnost nima težav s sprejemanjem drugega vatikanskega koncila in deluje v polnem občestvu s Cerkvijo in papežem. Zato ne preseneča, da iz Pijeve bratovščine nanjo kažejo s prstom, češ da »sedi na dveh stolih« ter nenačelno pristaja na modernizem. Obsedenost z modernizmom je tudi sicer značilna za skrajne tradicionaliste, saj praktično vsak sodoben pojav označujejo za modernizem in ne razlikujejo med vero in kulturo niti med substanco in pritiklinami. In to je dejansko bistvo razkola iz 1. julija 2026.
Izobčili so se sami
In kaj zdaj? Tako posvečevalci kot novi škofje iz Bratovščine sv. Pija X. so bili izobčeni zaradi nepokorščine papežu. Vendar je treba biti pozoren: Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 (seveda je vmes doživel posamezne reforme) določa, da gre v takšnih primerih za izobčenje z dejanjem samim. Torej, kršitelji se izobčijo sami, Sveti sedež, papež ali pristojni organ pa to izobčenje javno razglasi, če je to potrebno. Zato moramo z veliko rezervo sprejemati medijsko poročanje, da je papež Leon XIV. izobčil pol milijona vernikov, torej vse člane in privržence Bratovščine sv. Pija X. Sveti sedež je namreč istočasno izdal navodila za tiste, ki se želijo izogniti izobčenju oziroma se vrniti v polno občestvo s Cerkvijo. Omenjena bratovščina se je po letu 1988, ko so samovoljno posvečevali duhovnike in škofe, namreč znova samoizobčila zaradi pomanjkanja ponižnosti, kar jo vodi v ravnanje, ki je “bolj papeško od papeža”. Še maja letos so namreč papeža Leona XIV. poučevali, kaj je prava vera. Čeprav jih je papež skušal odvrniti od tega dejanja, ga niso poslušali. Čeprav jim je denimo papež Benedikt XVI. leta 2009 skušal odpreti vrata in jih povabiti k vključitvi v polno občestvo s Cerkvijo, so pogajanja propadla.
Benedikt XVI. je poskušal rešiti zagato …
In morda je prav propad tega projekta Benedikta XVI. tisti pravi razlog, zaradi katerega je ta papež, sicer izjemen teolog in cerkveni učitelj, leta 2013 naznanil odstop. V celjenje razkola, ki je nastal leta 1988, je izjemno veliko investiral. Veliko je tudi tvegal. Ko je leta 2009 preklical izobčenje štirih škofov iz Bratovščine sv. Pija X., je doživel izjemen medijski pogrom. Eden od omenjenih škofov, Richard Williamson, je namreč zanikal holokavst. To je samo še poslabšalo odnose tudi znotraj Cerkve pa tudi z judovsko skupnostjo. Za papeža Benedikta, ki je bil v času drugega vatikanskega koncila teološki izvedenec ter odposlanec kölnskega škofa, pa je bilo še večje razočaranje, ko je poleti 2012 Bratovščina sv. Pija X. dokončno zavrnila vsako možnost, da prizna minimalni teološki konsenz z rimsko Cerkvijo. Za Benedikta XVI. je bil to strahoten udarec. Verjetno celo hujši od afer s spolnimi zlorabami ter krajo zaupnih dokumentov (Vatikanleaks). Vsi poskusi papeža, da bi našel pot iz razkola, so se pokazali kot jalovi. Tradicionalisti kljub zelo odprtim potezam papeža niso popustili.
… nato pa razočaran odstopil
In v tem lahko najdemo tudi glavni razlog, zakaj je utrujeni Benedikt XVI. v prvi polovici februarja 2013 naznanil svoj odstop. Takole je dejal: “Po dolgem preizpraševanju vesti pred Bogom sem z gotovostjo spoznal, da moje moči zaradi starosti ne zadoščajo več, da bi na ustrezen način opravljal svojo dolžnost. Zavedam se, da je to službo zaradi njenega duhovnega bistva treba opravljati ne le z besedami in dejanji, ampak tudi s trpljenjem in molitvijo. V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa sta za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč se je v meni v zadnjih mesecih tako zmanjšala, da nisem več sposoben dobro opravljati službe, ki mi je bila zaupana. Čeprav se dobro zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki so mi jo kardinali zaupali 19. aprila 2005. Zato bo od 28. februarja od 20. ure naprej Petrov sedež v Rimu izpraznjen in bodo morali tisti, ki so za to poklicani, sklicati konklave za izvolitev novega papeža.”
Gašper Blažič