O Rudolfu Kreblu, večinskemu lastniku in prokuristu podjetja Gores iz Velenja, je pred leti pisal tudi srbski magazin Tabloid, ki ga izdaja znani srbski preiskovalni novinar Milovan Brkić. V tem magazinu Krebla omenjajo kot glavnega pogajalca Gorenja pri investiciji tega podjetja v Zaječaru. Tam je Gorenje investiralo 2,9 milijona evrov, od Srbije pa je dobilo 3,3 milijona evrov. Ob tej investiciji se je v Srbiji odprla velika razprava, celo spor med političnimi strankami, saj je srbska vlada takrat za vse naložbe Gorenja namenila skupno okoli 15 milijonov evrov. V teh poslih je sodeloval nekdanji gospodarski minister Mlađan Dinkić, ki je v javnosti veljal za zelo koruptivnega ministra.
Gorenje je del proizvodnje preneslo v Zaječar, čeprav je bilo najprej v igri Valjevo, s srbske strani pa je glavne niti vlekel minister Dinkić. Ta je Gorenju za delovno mesto v Zaječarju ponudil po 10 tisoč evrov subvencije, običajne podpore so bile desetkrat nižje. Pogodbo s strani Gorenja je sicer podpisal Franjo Bobinac, Brkićev medij pa vidi v poslih Gorenja glavno vlogo Krebla, ki je bil takrat še v Gorenju.
Mimogrede, Rudolf Krebl in njegov sin imata rada nekdanje države Jugoslavije. Sin Marko ima na Facebook profilu zapisan kot kraj bivanja Beograd, Kreblovi posli v nekdanji Jugoslaviji pa so botrovali tudi zapisu na spletni strani Kreblovega podjetja Goresa, ki se glasi: “Smo specializirani za vračanje v razpadu SFRJ odvzetih nepremičnin, v Srbiji, Hrvaški in v BIH.”
Nekdanji minister – “ekonomski morilec Srbije”
Krebla so srbski mediji seveda povezovali s takratnim srbskim gospodarskim ministrom Mlađanom Dinkićem. Dinkića so tudi imenovali “ekonomski morilec Srbije” in je bil zaradi svojih poslov v več postopkih, današnji predsednik Srbije Aleksandar Vučić ga je nekoč označil kot “največjega lopova Srbije”. Toda Krebl je za Gorenje z “največjim lopovom” delal dobre posle. Brkićev magazin piše o Kreblu kot o človeku z dvema slovenskima potnima listoma. Ko je Krebl na Agencijo za gospodarske registre vložil zahtevo, da se vpiše kot novi lastnik podjetja Gorenje Imobilia, je svojo istovetnost dokazoval z drugim potnim listom, kot so ga imeli v evidenci in zato so srbske oblasti to zavrnile. Vemo, kdo je v prejšnjem režimu lahko imel dva ali več potnih listov.
Krebl je bil v Beogradu tudi direktor Gorenjevega podjetja ST-Bana Nepremičnine in je podpisal dogovor o nakupu dela stavbe v beograjski ulici Carja Dušana 12 od družbe IP Prosveta. To je bilo ravno v času, ko je v tej družbi šlo za divjo privatizacijo in prenašanje lastnine in lastništva, da so se brisale sledi, kar so mediji označili za privatizacijski kriminal. Kakorkoli že, Krebl je posel speljal in za 418 kvadratnih metrov prostora v strogem središču Beograda, s pravico souporabe parcele na površini 572 kvadratnih metrov, je podjetje, kjer je bil Krebl direktor, plačalo samo 621.600 evrov.
Sporna ocena Kreblove vile
Ko boste v prihodnjih letih dobili račune za svoje nepremičnine, se boste nemara spomnili tudi hiše Marije in Rudolfa Krebla. Kreblova je bila še predsednica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ko so mediji objavili fotografijo in podatke o cenitvi njune stanovanjske hiše v Mislinji. Hišo, veliko 219 kvadratnih metrov, z gospodarskim objektom, v velikosti 113 kvadratnih metrov, so po Gursu ocenili na smešnih 92 tisoč evrov in družina Krebl bi po takratnih izračunih plačevala vsega 117 evrov nepremičninskega davka. Kot je znano je ta poskus nepravičnega davka propadel, vendar vlada snuje novo in ne kaj boljšo kopijo zakona, ki bo udarila predvsem po siromakih.
