Poslovil se je legendarni igralec Dare Valič

Datum:

V 83. letu se je poslovil legendarni igralec Dare Valič, prejemnik številnih nagrad, med drugim Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ga je prejel leta 2016. Do upokojitve je bil član ljubljanske Drame, nastopal pa je tudi v filmih in TV-nadaljevankah. 

Valič se je rodil leta 1941 v Banjaluki v BiH. Med letoma 1961 in 1965 je študiral dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost pri profesorjih Vidi Juvan in Milanu Korunu, diplomiral je leta 1991.

Kariero je začel kot svoboden igralec. Med letoma 1969 in 1971 je gostoval pri različnih gledališčih, kot so SNG Drama Ljubljana, gledališče Glej, Slovensko mladinsko gledališče, Primorsko dramsko gledališče in Mestni oder v Kopru. Od leta 1971 do upokojitve leta 2005 je bil član ljubljanske Drame.

Med njegove pomembnejše vloge sodi vloga Tancredija v Vdovi iz Ankone (1972), bil je Murzavecki v Volkovih in ovcah Ostrovskega (1974) ter Cronin v predstavi Rihardova umetna noga režiserja Behana (1976). Med njegove večje vloge sodi še vloga Horatia v Shakespearovem Hamletu (1968), bil je Aleksander v Zupanovemu Aleksandru praznih rok (1971), Freddy Eynsford-Hill v Shawovem Pygmalionu (1971), Juan v Sodniku Zalamejskem Calderona de la Barce (1972), grof Šarm v Gombrowiczovi Opereti (1973), Konstantin v Vanjušinovih otrocih Najdenova (1974), Julijan Ščuka v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) in Jernej v Zajčevem Vorancu (1980).

Med njegovimi filmskimi vlogami izstopa nastop v Kosmačevem filmu Peta zaseda (1968), v Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem filmu Med strahom in dolžnostjo (1976), v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Bevčevem filmu To so gadi.

Večkrat nagrajen igralec
Za svoje igralske dosežke je prejel več nagrad. Kot že rečeno, je leta 2016 prejel Borštnikov prstan za življenjsko delo. “Nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin,” so tedaj zapisali v obrazložitvi izbire.

Najraje je igral karakterje, ki so bili povsem nasprotni njemu in njegovemu značaju. Kot je pojasnil v medijih, je opazoval ljudi v gostilnah in si skušal zapomniti njihove značajske specifike, te pa nato integrirati v svojo igro. “Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem.”

Dva od njegovih štirih otrok, Nina in Blaž Valič, sta prav tako postala igralca.

Žalujoči so ga včeraj pokopali v Ljubljani

Ž.K., STA.

Sorodno

Zadnji prispevki

Čigave ideje dejansko promovira Nika Kovač?

Protiživljenjska kampanja Inštituta 8.marec v času pred evropskimi volitvami...

“Depolitizacija” se nikoli ne konča

Z "depolitizacijo" po meri Gibanja Svoboda je podobno, kot...

Čeferin odloča kar o dveh zadevah, kjer bi moral biti izločen

"Z začudenjem smo ugotovili, da je Ustavno sodišče RS...