Vsak, ki ima oči vsaj malo odprte, lahko vidi, da političnega in ideološkega delovanja postmodernistične levice ne opredeljujejo le poulični rituali ali glasni, prebujeni mnenjski voditelji, ampak tudi miselna struktura, ki je posledica dolgotrajne indoktrinacije prek izobraževalnega sistema in medijev: odsotnost dvoma, ki pripelje do neomajne privrženosti določeni ideologiji, ter radikalno stališče, da na svetu obstajajo »mi« in »oni«. Vmes je prazen prostor, ki je v bistvu ostra ločnica, nekakšno minsko polje, ki prebujene skupine varuje pred realnostjo; kajti le ljudje iz vzporednega sveta imajo primat narativa o razlagi dejstev v resničnem svetu.
Razmišljanje takega kulta ima ponavljajoč se vzorec: če so »oni« za, smo »mi« proti. In obratno. Ker oni, desničarji, nimajo nikoli, ampak res nikoli prav. Če kdo v to podvomi, na njegovem domu pozvoni levica in odpadnik se kaznuje. Zato identiteto svojih sledilcev bolj gradijo na nasprotovanju ideološkim konkurentom kot pa skozi pozitivno vsebino. Lep primer je njihova referendumska kampanja. Je brez konkretne vsebine, kaj šele argumentov, in temelji na pavšalnih obtožbah desnosredinske vlade, da sprejema regulativo, ki vodi v diktaturo. Zato bodo »proti«. Vsak zdravorazumski človek hitro zazna laži in protislovja, v katera se zapletajo. In ko se jim to dokaže, vso stvar ignorirajo in jo s položaja moralne superiornosti na novo interpretirajo.
Poglejmo zakonodajni referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Levičarji kričijo, da bo Slovenija dobila »politično policijo«, a resnica je diametralno nasprotna: sprememba zakona bo onemogočala zlorabe in bo zaščitila zasebnike (priče), po katerih računih je nepooblaščeno in nezakonito brskala zadnja preiskovalna komisija pod vodstvom »svobodnjakinje« Tamare Vonta. Zato je bil ustanovljen tudi Zavod za zaščito žrtev parlamentarne preiskave. Glas »za« torej pomeni glas za to, da se bo preiskovalna komisija osredotočila izključno na ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih pooblastil.
Naslednji trije referendumi bodo posvetovalni, kar pomeni, da so nezavezujoči. Prvi se nanaša na pogojevanje denarne socialne pomoči z opravljanjem družbeno koristnega dela za delovno sposobne. Sedanja zakonodaja je licemerna. Ljudje, ki so sposobni delati, a živijo od transferjev, niso žrtve sistema; so produkt sistema, ki nagrajuje nedelo. Glas »za« pomeni glas za konec nagrajevanju lenobe. Drugi zadeva volilno pravico na lokalnih volitvah. Po sedanji zakonodaji lahko glasujejo tudi tuji državljani, po novem pa bodo lahko le državljani Slovenije in drugih držav članic EU. Levičarji tulijo, da se s tem kršijo pravice tujcev, toda volilna pravica ni človekova pravica. Stalno prebivališče in plačevanje nekaterih dajatev človeka še ne naredita političnega soupravljavca. To ni ksenofobija, to je postavljanje jasne meje med člani in nečlani politične skupnosti. Zato je glas »za« glas za suverenost slovenskih državljanov v posamezni lokalni skupnosti.
Nazadnje je tu še predlog za ukinitev obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija. Stvar je zelo preprosta. Prisilno financiranje medija je čista kraja pri belem dnevu. Trg medijev je danes bolj kot kdaj koli prej konkurenčen: kdor želi gledati in poslušati vsebine RTV Slovenija, naj to storitev plača brez zakonske prisile. Ukinitev obveznega prispevka ne pomeni nujno konca nacionalne televizije; pomeni, da se mora nacionalka, namesto da živi od davčne pištole, prilagoditi resničnemu povpraševanju. Glas »za« pomeni glas za svobodno odločitev o tem, kaj bo posameznik gledal in česa ne.
Razlika med glasom »za« in glasom »proti« ni ideološka, kot želijo to prikazati levičarji. Gre za vzpostavljanje razmer, ki bi morale biti samoumevne: za omejitev moči države (politike) in več svobode ljudem.
Jože Biščak, Demokracija