Glede na rezultate volitev očitno velikega dela volilnega telesa ne moti korupcija. Bolj ga moti domnevno tuje vmešavanje v predvolilno dogajanje, o katerem bevskajo levičarji, ki jih kar naenkrat skrbi za suverenost Slovenije, ne pa za obstoj in koruptivnost globoke države. S tem da je, čeprav za las, zmagal Golob, kot tudi, da sta se v parlament znova prebili stranki Levica in Socialni demokrati, očitno predvsem volivci in volivke iz “generacije otrok blaginje” sporočajo: “Tudi če imamo globoko korupcijo, je pomembno le to, da smo jo mi omogočili.”
Po drugi strani pa je dobra plat teh volitev, da se mladi obračajo v desno. Kot kaže, jih razni progresivci ne prepričajo več, raje se odločajo za bolj konservativna načela. Neki levičarski časopis se je ob tem spraševal, kako je to mogoče, in celo hitel spraševati psihologe, kaj je narobe z mladino. Takšna poizvedovanja niso nič novega: patološki levičarji, ki jih v njihovih nesrečnih rabotah vodita gnev in zavist, rojena iz občutkov manjvrednosti in lastne bede, označujejo to, kar je zdravo, za bolno, kar je slabo, za dobro in kar je grdo, za lepo.
Zato se jim zdi »zaskrbljujoče«, ker mladi nočejo še več istospolnih grotesknosti in migrantov iz puščav in savan. Levičarji nam nočejo ukrasti le prihodnosti, temveč so nam tudi že ukradli preteklost; namesto da bi šli po poti resničnega razvoja, se ukvarjamo s človekovimi pravicami duševno bolnih ali kulturno nekompatibilnih manjšin.
No, upajmo, da se bodo bodoče generacije nekega dne spraševale – ne o glasovanju svojih prednikov, temveč o tem, zakaj so tako dolgo sploh trpeli čudaške spake, ki so se iz njim nerazumljivih razlogov lahko prosto sprehajale po svetu in se celo dokopale do položajev moči, namesto da bi bile na varnem v sobah, ki bi bile po potrebi oblazinjene in bi imele rešetke na oknih.
Andrej Sekulović