Na podlagi plebiscitarno izražene volje po samostojni Sloveniji so se v začetku leta 1991 začele priprave za uresničitev tega cilja. Pomemben mejnik v vzpostavljanju zakonske podlage za izvajanje suverenih pravic je bil tudi 20. februar 1991, ko je s sprejetjem amandmaja k ustavi v Sloveniji prenehal veljati jugoslovanski pravni red.
Slovenska skupščina je s sprejetjem 99. amandmaja k ustavi določila, da Slovenija kot ena pravnih naslednic SFRJ ureja odnose z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami v skladu z mednarodnim pravom. Hkrati je z njim razveljavila vse tiste določbe v ustavi, ki so izvajanje suverenih pravic Republike Slovenije prenesle na SFRJ.
Istega dne, 20. februarja 1991, je skupščina na podlagi ugotovitve republiškega predsedstva, da je le malo realnih možnosti za dosego dogovora o konfederaciji, sprejela tudi resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev s SFRJ, ki se je sklicevala na plebiscitarno izraženo voljo. S tem se je tudi uradno začel postopek razdružitve.
Pot k osamosvojitvi
Osamosvojitvena dejanja so se hitro vrstila. Skupščina je že marca 1991 sprejela zakon, po katerem za državljane Slovenije služenje vojaškega roka v JLA ni bilo več obvezno. Nato je 25. junija 1991, dan pred iztekom šestmesečnega roka, postavljenega za uresničitev plebiscitarne odločitve, sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji.
Skupščina je hkrati sprejela tudi Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Deklaracijo o neodvisnosti. Po slavnostni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 26. junija 1991 pa se je začel (tudi oborožen) boj za njeno dejansko uresničitev.
B. O., STA