Predsednik KPK, Robert Šumi, je ob mednarodnem dnevu boja proti korupciji poudaril pomen preprečevanja korupcije za demokratični razvoj in pravno državo. Ob tem je opozoril na težave, ki jih pri tem povzroča populizem, ter pozval k aktivnemu sodelovanju politike, javnega sektorja, gospodarstva, civilne družbe in medijev. Na prvi pogled bi lahko rekli, da gre za zavezanost visokim idealom. A ko pogledamo pod površje, postane jasno, da gre prej za sprenevedanje kot za resničen boj proti korupciji.
Kot je nedavno opozoril Janez Janša, je delo KPK pogosto bolj predstava kot dejanski boj proti korupciji. Spomnimo, kako dolgo je KPK držala v predalu preiskavo proti premierju Robertu Golobu, ki jo je označil za farso. Janša je namreč izpostavil, da je Golob sam javno priznal kršitve, ko je naročil politično čiščenje nasprotnikov v policiji, a KPK postopka ni učinkovito izpeljala, temveč ga je zavlačevala.
Postopek sam je farsičen zato, ker je KPK z bizarnimi razlogi odlašala z zaslišanji toliko časa, da vse skupaj sedaj močno sovpada z začetkom predvolilnega časa, je jasno povedal Janša. “Takšno instrumentaliziranje (politizacija?) institucije (KPK) ne bi bila možna, če svoje vloge ne bi pri tem uspešno odigrali tudi omrežni mediji (mediji pod pretežno obvlado globoke države).”
Korupcija v energetiki
Poleg tega je Janša Golobu očital še korupcijo, ki potencialno dosega sto milijonska oškodovanja in ki ogroža energetsko varnost države. Ta se v tem času odvija v državni energetiki. “Vendar je KPK ne preiskuje, ampak jo s svojo pasivnostjo pomaga prikrivati.”
Predsednik @vladaRS Robert Golob ima prav. Postopek na Komisiji za preprečevanje korupcije je res farsa. Pravzaprav še več kot farsa. Iz najmanj 4 razlogov:
1.Robert Golob je z naročilom, da se državna institucija očisti njegovih političnih nasprotnikov, hudo zlorabil svoj… pic.twitter.com/SK1fEkFOQN
— Janez Janša (@JJansaSDS) December 5, 2024
Robert Šumi je v svojih sprenevedavih javnih izjavah poudaril pomen sodelovanja vseh deležnikov v boju proti korupciji, a njegova lastna komisija ostaja pasivna pri ključnih vprašanjih. Zavlačevanje postopkov, selektivna obravnava primerov in pomanjkanje konkretnih rezultatov kažejo, da KPK bolj sledi političnim direktivam kot svojim načelom.
Medtem ko Šumi govori o potrebi po preprečevanju korupcije, se zdi, da KPK prispeva k utrjevanju problema. Prave spremembe v boju proti korupciji ne bodo mogoče brez resnične neodvisnosti institucij in transparentnega delovanja. Dokler bo KPK delovala kot politično orodje, bodo njene izjave ostale le prazne besede.
Sara Kovač