Državni zbor je prejšnji teden začel s postopkom nove ustavne spremembe, ki bo moč imenovanja sodnikov podelila predsedniku republike. Sklep o začetku postopka spremembe ustave je podprlo 61 poslancev, med drugim poslanci NSi. Proti jih je bilo (samo) 25. S tem je dokončno postalo jasno, da se je izoblikovala nova, razširjena koalicija, v katero se je vključila tudi Nova Slovenija.
Kot je znano, NSi pogojuje podporo ustavnim spremembam s spremembo sestave sodnega sveta, ki bi imel po novem 15 članov (od tega bi jih DZ izvolil sedem z dvetretinjsko večino). A bistvo vsega je, da bo pooblastilo pri imenovanju sodnikov odslej v rokah predsednika republike in ne več DZ in da NSi očitno računa tudi na koalicijsko sodelovanje predvsem v primeru, če bi »strici« iz koalicije taktično pognali Levico. V zvezi s tem je odprtih več vprašanj, saj se pojavlja tudi dilema, ali bi v tem primeru Robert Golob še vedno vodil vlado ali ne. A več o tem nekoliko kasneje.
NSi kot rezervno kolo koalicije
Vendar pa ima NSi, ki se očitno želi čim bolj distancirati od SDS in igrati vlogo “konstruktivne opozicije” (kar se je pokazalo že pred kakšnim letom pri sestavi parlamentarnih delovnih teles, kjer bi morala vodenje praviloma prevzeti največja opozicijska stranka), veliko težavo: njeni apetiti so preprosto preveliki za nekatere že izkušene ministre iz kvote Gibanja Svoboda. Denimo za Alenko Bratušek. Slednja ima pod seboj infrastrukturni resor, ki je v prejšnji vladi pripadal Jerneju Vrtovcu (NSi), ta pa se želi vrniti vanj. Očitno ima za to dober razlog, kajti neposreden partner ministrstva za infrastrukturo je DARS, katerega predsednik uprave je (še vedno) Valentin Hajdinjak, vidni član NSi, v preteklosti pa podmladka Slovenskih krščanskih demokratov in celo kader, povezan z vladami pod vodstvom Janeza Janše. Kljub temu pa je Hajdinjak doslej preživel vse kadrovske cunamije, ki jih je sprožila Golobova koalicija, s čimer se potrjuje, da je bila mlada poslanka GS Lucija Tacer prejšnji mesec “brutalno” iskrena, ko je NSi razglasila za koalicijskega partnerja. Znotraj NSi pa glede tega vlada precejšen razkol, in to ne samo zaradi načelnega nestrinjanja s politiko Golobove vlade, pač pa tudi zaradi zavedanja, da bo takšna politika sprožila še večjo apatijo med volivci desnih strank in morda celo izpad NSi iz parlamenta ne glede na samozavestno prepričevanje, da bo javnomnenjska podpora NSi zaradi tega še narasla, ker naj bi javnost vse bolj prepoznavala konstruktivno vlogo sodobne krščanske demokracije.
Je res pomembno “biti zraven”?
A takšni računi brez krčmarja so se dejansko dogajali že v devetdesetih letih. Spomnimo: jesenske volitve 1992, prvič izvedene po novi ustavni ureditvi, so prinesle mešano veliko koalicijo LDS-SKD-(ZL)SD (v času nastanka koalicije je šlo dejansko za koalicije poslanske skupine združenih štirih strank pod imenom Združena lista, leta 1993 je iz SDP, Delavske stranke in Socialdemokratske unije nastala Združena lista socialnih demokratov, danes SD, četrta stranka te koalicije DeSUS je ostala samostojna; vmes se je tudi Liberalno-demokratska stranka okrepila s Socialistično stranko Slovenije ter frakcijami Zelenih in Demokratske stranke ter tako postala Liberalna demokracija Slovenije). Kot je znano, je ZLSD v tistem mandatu celo predčasno zapustila koalicijo, SKD pa je ostala pod pretvezo, da edino ona lahko uravnoteži preveč levo vlado. To pa je tisti izgovor, na katerega se vedno znova lepijo poznokocbekovski kristjani, ki vidijo priložnost za državo v nekakšnem pragmatičnem sodelovanju s tranzicijsko levico ne glede na njene zloglasne projekte (npr. legalizacija evtanazije). Toda takšno sodelovanje v mandatu 1992–1996 je denimo pokopalo časopis Slovenec, ki je postal več kot samo kolateralna žrtev tranzicijskih kravjih kupčij. Morda pa je NSi pri svoji domnevno konstruktivni drži pomislila na mnenje nekaterih analitikov, ki menijo, da politiko največje vladne stranke dejansko narekuje kar Levica in da bi se z morebitno substitucijo v koaliciji ideološki pritisk zmanjšal, saj bi s tem spet dobili novega “Drnovška”.
Poglejmo še nekoliko v zgodovino. Po volitvah leta 1996, ko je trojica desnosredinskih strank celo dobila rahlo večino, je nato prišlo do prestopa Cirila Pucka (SKD) ter končno do “državotvornega” vstopa SLS v koalicijo z LDS in stranko DeSUS, ki je na tistih volitvah nastopila samostojno in se tudi uvrstila v parlament. Toda od teh dogodkov sedaj mineva že več kot 25 let, zato se je spremenilo marsikaj: po združitvi SLS in SKD leta 2000 se je od združene stranke odcepila frakcija, ki je ustanovila NSi, slednja pa ponavlja isto napako, zaradi katere je sploh nastala (kolaboracija z neokomunisti denimo pri rušenju ljudske volje glede volilnih sistemov). SLS+SKD je nato “izbrisala” krščanskodemokratski del imena (kasneje ga je k sebi vzela NSi), postala “samo” SLS in izpadla iz parlamenta. Izpad iz parlamenta se je leta 2008 zgodil tudi NSi, v tistem času pa je ravno nastala Krščansko-demokratska stranka, ki pa je nato hitro ugasnila. Vendar se lekcija z vzporedno krščanskodemokratsko stranko lahko ponovi, kajti tudi nekdanji evroposlanec, sedaj predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, Lojze Peterle priznava, da ga nagovarjajo za ustanovitev nove stranke. V parlamentu tudi ni več DeSUS, medtem ko Pavel Rupar s kolegi že gradi zametke nove upokojenske stranke.
Kaj pa Anže Logar?
Vprašanje je tudi, kaj se dogaja z Anžetom Logarjem. Tudi on se je namreč kot edini od poslancev SDS pridružil podpori za začetek postopka ustavnih sprememb in pri tem celo obrazložil svoj glas. Marsikoga je s tem šokiral, a glede na to, da zadnje čase nastopa kot nosilec nove sredinske politične platforme, je bilo to mogoče pričakovati. Predsednik SDS Janez Janša ob tem miri javnost, češ da Logar ni podprl ustavne spremembe glede imenovanja sodnikov, pač pa samo splošen predlog za začetek postopka za spremembo ustave.
Morda bo kdo ob tem namigoval, da je Logarjevo glasovanje le del skrivnega dogovora z Janezom Janšo, češ da se v javnosti prepirata le za zunanji vtis – a to je lahko tudi precej težka klofuta za tiste, ki že ves čas namigujejo, da med slovenskimi (parlamentarnimi) strankami pravzaprav ni razlik v interesih, da so njihova medsebojna obračunavanja le za potrebe javnosti, medtem ko se skrivaj sestajajo in skupaj proslavljajo. Takšno mišljenje je tudi najboljša podlaga za “vsegliharstvo”, ki ga zelo rade gojijo tudi nekatere skrajno desne zunajparlamentarne stranke. Največkrat iz nemoči in frustracije.
V sili hudič muhe žre
A posvetimo se še nekoliko dogajanju v vladi in vladni koaliciji, kjer se je v zadnjem času pojedlo ogromno zarečenega kruha. Po novi seriji pušk, ki so bile odvržene v koruzo, je Golob dvojno vodenje ministrstev zaupal kar dvema nekdanjima predsednikoma vlade: Marjanu Šarcu in Alenki Bratušek. Ko je sedaj že nekdanja ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik vendarle klonila pod pritiski (saj so o njenih grehih začeli pisati celo mainstream mediji), se je začelo glasno govoriti o skorajšnji vrnitvi nekdanjega ministra Boštjana Koritnika, ki so mu očitno pripravljeni spregledati največji “greh”, to je sodelovanje v prejšnji, Janševi vladi. Morda tudi zato, ker mu je zaupanje izkazal ljubljanski župan Zoran Janković in ga na lanskih lokalnih volitvah uvrstil na svojo listo. Ne samo da je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, postal je celo ljubljanski podžupan, kar je morda odpustek za njegovo kariero v prejšnji vladi glede na to, kako je Janković pred javnostjo “peglal” sedaj že nekdanjega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in s tem pokazal, da je – poleg Tine Gaber – eden tistih, ki so vplivnejši od samega premierja Roberta Goloba. Pisali pa smo o tem, da želi v ministrsko ekipo priti Jure Leben, ki je dejansko ustanovil Gibanje Svoboda, še preden je stranka sploh dobila to ime (kot zanimivost naj omenimo, da je še nedavno deloval pri Jocu Pečečniku, ki je nato objavil svoje javno pismo zaradi domnevnega neposluha države za obnovo Plečnikovega stadiona).
Slavoj Žižek kot kaplja čez rob
Postavlja pa se tudi vprašanje, ali bo koalicija res lahko vzdržala težo interesov. Tako ima obrambni minister Marjan Šarec velike težave, ker so v javnosti zakrožile novice o snemanju sporne nadaljevanke Vojak v akciji (šlo naj bi za navezo med Slovensko vojsko in Pop TV, zanjo naj bi MORS odštel dva milijona evrov), Šarčevo glavo pa sedaj terja kar poslanka njegove stranke Mojca Pašek Šetinc. Vse več težav imata tudi SD in Levica. Slednja povsem odkrito simpatizira s Hamasom, medtem ko je SD “med dvema ognjema”, saj njen evroposlanec Matjaž Nemec denimo ni glasoval o resoluciji evropskega parlamenta, ki je obsodila Hamasov barbarski napad na Izrael. Nekateri uporabniki družbenih omrežij pa se ob tem hihitajo, češ da Nemec morda ni našel glasovalne tipke, sicer bi zagotovo glasoval proti.
Na udaru se je znašla tudi ministrica za kulturo in novopečena koordinatorka Levice Asta Vrečko, ki je na odprtje knjižnega sejma v Frankfurtu – kjer je Slovenija letos posebna gostja – pripeljala kar svetovno znanega filozofa Slavoja Žižka. Žižek je tamkajšnji javnosti namenil nekaj stavkov, ki so bili ministrici zelo všeč (denimo o Izraelu kot diktaturi). Zaradi Žižkovega nastopa naj bi se bila tako predsednica republike Nataša Pirc Musar in nekateri predstavniki vlade držali za glavo. Povrh vsega pa je ministrica naslednji dan na odprtje slovenskega paviljona, kot smo poročali na spletu, krepko zamudila. Seveda je ministrstvo za kulturo to takoj demantiralo in nas obtožilo laži, a to pomeni, da potemtakem laže naš vir, ki nam je sporočil to informacijo. Vendar je bilo odprtje paviljona tudi po napovedniku STA napovedano za sredo, 18. oktobra, ob 10. uri. Prav škandal “čebinske” ministrice z Žižkom je postal razlog, da so se začeli pritiski na Goloba, naj se vendar že znebi Levice. No, morda prav NSi zato čaka na svojo priložnost in jo verjetno vidi v tem, da je premier Golob med poslanskimi vprašanji vsaj med vrsticami udaril po ministru Mescu. “Pri marsikaterem ministru opažam, da je namenoma pustil zunaj proračuna tiste (ukrepe), ki jih je najteže zavrniti tukaj (v parlamentu, op. p.), da si je s tem olajšal delo. Meni je žal, da je to vaš minister,” je v DZ dejal Golob. In morda škandal z Žižkom v Frankfurtu pomeni tudi pritisk na Goloba, da Slovenija zagotovi popolno pripadnost politiki zveze Nato.
Tudi javnomnenjske ankete vladi ne napovedujejo nič dobrega. Ankete, ki so navadno naklonjene tranzicijski levici, v zadnjem času kažejo, da je znova med strankami na prvem mestu SDS, podpora vladi pa je padla pod polovico. Čisto mogoče je sicer, da je to tudi taktika, ki jo botri iz ozadja uporabljajo za discipliniranje Goloba, tako kot so na podoben način (prek agresije sindikatov) večkrat stisnili Janeza Drnovška, kadar je tedanji predsednik republike Milan Kučan ocenil, da gre Drnovšek preveč na “desno”.
Bo Golob postal evrokomisar?
Je torej presenetljivo, da se Robert Golob po volitvah v evropski parlament prihodnje leto morda vidi celo v vlogi evropskega komisarja? Tako je mogoče razumeti iz sporočanja ministra za Slovence po svetu, Golobovega rojaka z Goriškega Mateja Arčona, nekdanjega župana Nove Gorice. Po poročanju Požareporta je Arčon včasih precej neroden in mu uide tudi kakšen namig, za katerega bi si v njegovem taboru želeli, da bi ga zadržal zase. Spomnimo, da je podobne pretenzije pred skoraj desetletjem imela že Alenka Bratušek, ki je kot predsednica vlade predlagala kar samo sebe, nato pa na zaslišanju v Bruslju neslavno pogorela. Namesto nje je v Evropsko komisijo prišla Violeta Bulc, za njo pa leta 2019 sedanji komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič. Funkcija evropskega komisarja bi bila za Goloba morda elegantna rešitev politične kariere, saj bi se s tem lahko vsaj deloma znebil notranjepolitičnega peskovnika in se za pet let “parkiral” v Bruslju, kjer bi lahko še bolje skrbel za svoje energetske interese. Vendar ima težavo: o njegovih sumljivih mednarodnih poslih z Gen-I so pisali že tuji mediji, kandidatura za komisarja pa bi lahko znova odprla pandorino skrinjico. Že tako ali tako naj bi imel Golob v tujini veliko sitnosti zaradi tujih obveščevalnih služb, ki Golobovim sogovorcem iz tujine na pladnju prinašajo dokaj “vroče” informacije o življenju in delu Golobove spremljevalke Tine Gaber, ki je za nekaj časa celo poniknila iz javnosti. Kot trdijo naši viri, naj bi se bilo to zgodilo zaradi izteka pogodbe o njeni vlogi “dekleta za spremstvo”, kjer je bila doslej menda premalo plačana – nato pa je sledil famozni navidezno skrivni sestanek z Žigo Debeljakom. Prav Tina Gaber pa naj bi bila kriva, da si denimo francoski predsednik Emmanuel Macron ne želi več druženja s slovenskim “predsedniškim” parom. No, morda bi imel Golob kot evropski komisar nato več sreče … Tako ali tako pa bi z odhodom iz vlade po dveh letih povsem podrl svoje prvotne napovedi, kako bosta on in njegova stranka vladala več mandatov zapored. Zato bi bil morebiten prestop iz Ljubljane v Bruselj zanj častni izhod.
Gašper Blažič