“Ne vem, zakaj se zdi uredniku Mladine Gregi Repovžu sporno, da se delo izven rednega delovnega časa plača kot nadurno delo. Verjetno zato, ker ne ve, kako je to, če pet ali šest let svojega življenja preživiš brez prostega časa in brez družine. Njemu “multiton” ni nikoli zapiskal ob treh zjutraj, ravno ko si zadnjo “reanimacijo” oddal enoti intenzivnega zdravljenja,” odgovornemu uredniku Mladine odgovarja primarij Dušan Vlahović, vodja Oddelka za urgentno anesteziološko dejavnost UKC Ljubljana.
“Kaj si mislim o avtorju uvodnika Mladine, ne bom zapisal, da me ne obtoži uporabe argumentum ad homini. Kar me najbolj zmoti, so trditve brez vseh dokazov. Na temelju teh trditev avtor privleče sklepe, ki so skregani z vsako resničnostjo in so lahko edino plod njegove domišljije,” na svojem blogu uvodoma zapiše primarij Dušan Vlahović, vodja Oddelka za urgentno anesteziološko dejavnost UKC Ljubljana. V nadaljevanju pa pojasni, da zakona o zdravstvenem varstvu iz leta 1992, ki je omogočil zasebništvo, niso sprejeli zdravniki. Potrdil ga je parlament, v katerem je sicer sedelo nekaj ljudi, ki so z nastopom poslanske funkcije pozabili, da so zdravniki. V tem, da so bili nekateri pripravljeni delati v svojem prostem času pri zasebnikih, ni po Vlahovićevem prepričanju nič slabega. “Če nič drugega, to poveča kapacitete zdravstvenega sistema,” še pojasnjuje.
Nezadovoljstvo s plačami v javnih zavodih po njegovem ni posledica zavisti, ampak preprosto nizkih plač. In zdravniki, tako kot vsaka druga poklicna skupina, imajo pravico, da se borijo za boljši dohodek, je še prepričan. “Ni res, da bi zdravniki dobili vse, kar so zahtevali. Daleč od tega. Ne vem, zakaj se zdi uredniku Mladine Gregi Repovžu sporno, da se delo izven rednega delovnega časa plača kot nadurno delo?” se sprašuje. Verjetno zato, ker ne ve, kako je to, če pet ali šest let svojega življenja preživiš brez prostega časa in brez družine. Vlahović: “Njemu “multiton” ni nikoli zapiskal ob treh zjutraj, ravno ko si zadnjo “reanimacijo” oddal enoti intenzivnega zdravljenja. Stavek v Mladini: “A so nenadoma nekateri začeli operacije opravljati predvsem popoldne, ko je bilo plačilo višje, dopoldne pa so operacijske mize samevale,” je po primarijevem prepričanju trditev, za katero bi Repovž moral nevesti dokaze, sicer je to po mnenju primarija zgolj “plod njegove burne domišljije”.
Po Golobovih stopinjah: Mladina soustvarja umeten spor med zdravniki in pacienti
Vlahović: “Kaj je želel povedati s tem, da ne ve, v čigavem imenu zdravniki govorijo, lahko samo ugibamo. Zdi se, da se je tu izgubil. S pacienti vedno govorim v svojem imenu. Zakaj bi bilo torej pacientom zaradi tega neprijetno? In zakaj se to pozna na mojem ugledu?” je kritičen do pristranskega pisanja Mladine. Vlahović se po lastnih besedah trudi, tako kot vsi njegovi kolegi, da za bolnika naredijo vse, kar se da. Če tega Repovž in njemu podobni ne znajo ceniti, pa je to njihov problem. Ambulante za neopredeljene po njegovem niso ravno posrečena rešitev, vendar je tudi to bolje kot nič. Trenutna rešitev in plačilo imata namen motivirati njegove kolege, da v svojem prostem času povečajo kapaciteto primarnega zdravstva. Dela v rednih ambulantah ni možno zmanjšati, je še jasen. Primarij: “V delo ambulant za neopredeljene se lahko vključijo edino tako, da porabijo svoj redni dopust.”
“Torej ne bo nobenega primanjkljaja, temveč samo več dela na račun prostega časa zdravnikov in drugega osebja. Da ne bo bistveno vprašanje Repovža ostalo brez odgovora, mu bom odgovoril. Zdravniki se za medicino in za delo v poklicu odločamo, predvsem ker sta nam medicina in poklic všeč,” je jasen. Vsak ozdravljen pacient, vsak uspešen poseg, dobro postavljena diagnoza, po njegovih izkušnjah predstavljajo vir posebnega zadovoljstva. Tu pa tam mu tudi kakšen pacient reče hvala. Da bi to dosegli, se morajo zdravniki ves čas izpopolnjevati, se učiti in si nabirati izkušnje. Ob vsem tem za politiko in podobne neumnosti ne ostane prav veliko časa. Vlahović: “Kot sem že povedal, uspešen zdravnik nima časa za druge stvari. To seveda ne pomeni, da ne opažamo anomalij in problemov.”
Ker so vpeti v sistem in imajo možnost opazovati dogajanje od blizu, vidijo realne vzroke in tudi realne rešitve v nasprotju z denimo Repovžem. V zdravstvu se obrača veliko denarja, vendar o denarju zdravniki praviloma ne odločajo. Odločevalci v zdravstvu so večinoma laiki, ki jih nastavi politika in ki medicine ter procesov v zdravstvu ne razumejo in nočejo razumeti. Edino merilo je osebni profit. Politiki so na vsa opozorila gluhi. Če bi prisluhnili, bi s tem ogrozili lastni položaj. “Zdravniki na to opozarjamo že dolgo časa,” zapiše Vlahović.
Trditev, da težave v zdravstvu izvirajo iz zdravniških vrst, je po njegovem prepričanju čisti populizem in demagogija. “Večkrat so mi predlagali, naj bi zdravniki vključili strokovnjake za odnose z javnostjo. Zakaj? Zato da bi prodajali enako meglo kot ostali? Da bi bil moj ugled odvisen od mnenja na družbenih medijih in mnenja novinarjev Mladine? Moj ugled je odvisen samo od mojega dela. Delam pošteno in sem svoje življenje posvetil reševanju tujih življenj, in če to ni zadosti, potem ugleda ne potrebujem,” razmišljanje zaključi primarij Vlahović.
Domen Mezeg