Uradniki in strokovni delavci v javni upravi se pogosto znajdejo v nezavidljivem položaju. Voditi morajo postopke, pri katerih so navodila predpostavljenih vnaprej jasno določena. Ti pritiski narekujejo, kako se mora postopek zaključiti – pa četudi končna odločitev strokovno ni utemeljena ali pa je celo nezakonita. In kaj lahko stori oseba, ki vodi postopek, ko se stroka znajde pod škornjem političnih interesov?
Izkaže se, da je najlažja stvar v javni upravi rešiti se odgovornosti. To je taktika, ki jo uradniki v praksi pogosto uporabljajo. Ko morajo zaključiti sporen postopek, izdajo odločbo ali sklep v skladu z navodili svojih predpostavljenih, vendar dokumenta na koncu namerno ne podpišejo. Ne podpišejo se niti kot oseba, ki je postopek vodila, niti kot pooblaščena oseba. S tem, ko umaknejo svoj podpis, breme odločitve in pravno odgovornost preprosto preložijo na druge. V takšnih situacijah se predpostavljeni, ki mu politika diktira izid postopka, znajde pred dilemo. Na voljo ima le dve možnosti: ali najti »uporabnega idiota«, ki bo to podpisal, ali pa podpisati sam in upati, da ne bo prišlo do zapletov. In prav tu trčimo ob primer Tine Š.
Njen podrejeni, ki je vodil postopek, očitno ni želel podpisati dokumenta – ali zato, ker se z zahtevano odločitvijo strokovno ni strinjal, ali zato, ker je bila nezakonita, v to se na tej točki sploh ne bom spuščal. In ker Tina Š. očitno ni mogla najti niti »uporabnega idiota«, ji je preostalo le to, da dokument podpiše sama. To je tudi storila. S tem dejanjem pa je zašla v nepričakovane težave. Ker nima opravljenega izpita iz zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ga kot pooblaščena oseba ne bi smela podpisati (kar je ugotovilo tudi sodišče). Tina Š. je s tem kršila zakon ter prekoračila svoja pooblastila. Težave so se nato le še stopnjevale. V svojem zagovoru je pojasnila, da zadeve pred podpisom sploh ni prebrala, s čimer je priznala, da je na svojem delovnem mestu ravnala malomarno. Prav tako ni želela razkriti, kdo je postopek vodil in pripravil gradivo za podpis. Gre za očitno kršitev delovnih obveznosti. Kljub vsemu pa Tina Š. zaenkrat še vedno opravlja svojo službo. Javna uprava zlorabe in kršitve delovnih dolžnosti očitno oprošča.
Da ne bomo krivični le do nje: takšnih »Tin« je v javni upravi veliko. Razlika je le v tem, da grožnje ali obljube koristi podrejene običajno prepričajo, da podpišejo marsikaj, četudi se s tem ne strinjajo. Tina Š. je imela zgolj to smolo, da je naključno stopila na mino.
Ta primer razgalja sistemsko patologijo javne uprave, kjer strokovnost prepušča mesto politični poslušnosti, osebna odgovornost pa izpuhti v megli procedur. Ko prelaganje odgovornosti postane prevladujoči obrambni mehanizem uradništva, javni interes izgubi pomen. Če želimo delujočo državo, moramo nujno vzpostaviti kulturo, v kateri bo podpis pomenil osebno jamstvo za zakonitost, ne pa zgolj tvegano igro birokratske rulete. Brez korenite reforme odgovornosti bomo namreč ostali talci sistema, v katerem pravila veljajo le za tiste brez pravih zaveznikov na vrhu.
Štefan Šumah, revija Demokracija