Desetega decembra 2023 je Javier Milei prevzel predsedniško palico v državi, ki je delovala, kot da se seseda sama vase. Letna inflacija je presegala 211 odstotkov, decembra so cene v enem mesecu poskočile za 25,5 odstotka, primarni primanjkljaj je znašal skoraj tri odstotke BDP, neto rezerve so bile negativne, tveganje države pa se je približalo 2000 točkam. Prišel je kot outsider: brez večine v parlamentu, brez lastnih gubernatorjev in z obljubo motorne žage.
Tisoč dni pozneje, na začetku septembra 2026, Argentina ni več ista država. Inflacija je julija znašala 2,1 odstotka na mesec in 33,8 odstotka na letni ravni. Država beleži zaporedne fiskalne presežke. Brutorezerve so znova nad 50 milijardami dolarjev. Tveganje države se giblje okoli 490 točk. Fitch, S&P in Moody’s so Argentino dvignili na raven B- oziroma njej enakovredno.
To ni več gospodarstvo na robu zloma. Je pa tudi daleč od slike, ki jo je Milei risal pred volitvami. Prvi meseci so bili brutalni. Peso je takoj po prevzemu oblasti izgubil več kot polovico vrednosti, cene so odletele, letna inflacija je v začetku 2024 dosegla skoraj 290 odstotkov. Šele potem se je začelo umirjanje.
Motorka daje rezultate
Vlada je prenehala financirati proračun s tiskanjem denarja, izvedla oster rez v porabo in postopoma sproščala menjalni tečaj. Dezinflacija je bila očitna. Julija 2026 so cene na mesečni ravni rasle približno desetkrat počasneje kot decembra 2023. To še vedno ni nizka inflacija. Po mednarodnih merilih ostaja visoka, v zadnjih mesecih se je celo nekoliko zataknila. Trg kljub temu računa, da se bo do konca leta približala 25 odstotkom.
Fiskalni obrat je bil še ostrejši. Že v prvem mesecu je vlada dosegla primarni presežek in ga potem ni spustila iz rok. Leta 2024 je znašal 1,8 odstotka BDP, leta 2025 1,4 odstotka, v 2026 pa se trend nadaljuje. Argentina prvič po več kot desetletju proračuna ni krpala s tiskanjem denarja. Javna poraba se je realno močno skrčila, število javnih uslužbencev je padlo za več kot 50 tisoč, ministrstev je namesto 18 ostalo osem ali devet. Bruto rezerve so z okoli 21 milijard dolarjev ob prevzemu oblasti narasle nad 50 milijard. To številko je treba brati previdno: neto rezerve so še vedno tanke, dolžniška bremena pa ostajajo.
Deregulacija je bila Mileijeva druga fronta. Z odlokom je vlada podrla nadzor nad najemninami – ponudba stanovanj v Buenos Airesu se je po uradnih navedbah povečala za 170 odstotkov, cene so popustile –, delno je premaknila delovno zakonodajo, odprla nebo za letalski promet, odpravila vrsto cenovnih kontrol in izvoznih prepovedi ter sprejela režim RIGI za velike naložbe z olajšavami za 30 let.
Do srede 2026 so spremenili ali ukinili več tisoč predpisov. V litiju, bakru in LNG iz Vaca Muerte (nahajališče nafte in plina) so napovedane velike investicije. Kmetijski izvoz je avgusta 2026 dosegel rekord. Dolarizacije in zaprtja centralne banke, dveh predvolilnih zahtev Mileija, še ni bilo.
Milei se politično krepi
Politično je Milei začel šibkeje, kot je govoril. Potem je sklepal zavezništva z deli opozicije in peronističnimi gubernatorji. Leta 2025 je La Libertad Avanza na zakonodajnih volitvah dobila približno 41 odstotkov glasov in zmagala v ključnih provincah. Iz 38 poslancev in sedmih senatorjev se je stranka močno okrepila, čeprav do lastne večine še vedno ni prišla.
Navzven se je Argentina tesneje povezala z ZDA in Izraelom, s Kitajsko pa ohranila trgovino. Program z IMF in ameriška podpora sta bila v kriznem letu 2025 odločilna.
Javna dela so se ustavila, subvencije so se skrčile, upokojenci, univerze in sindikati so hodili na ulice. Odnos s podpredsednico Victorio Villarruel je ostal napet. Najhujši udarec za vlado, ki se je prodajala kot protikorupcijska, je bil odstop Manuela Adornija konec junija 2026. Šef kabineta, dolgo Mileijev obraz in zaupnik, je odstopil med preiskavo o nezakonitem obogatenju. Obtožbe zavrača, škoda za podobo vlade pa je ostala. Vzporedno se vleče afera okoli kriptovalute LIBRA, ki jo je Milei februarja 2025 oglasil na družbenih omrežjih, preden je token v urah izgubil večino vrednosti.
Argentina je iz hiperinflacije in fiskalnega kaosa prešla v nestabilno, a prepoznavno stabilizacijo. Inflacija pada, proračun je v plusu, rezerve so debelejše, boniteta se je izboljšala. Hkrati formalna zaposlenost in realne plače zaostajajo, a to še sledi ekonomskemu okrevanju. Motorna žaga je odrezala veliko.
Sara Kovač