Vodilna kanadska psihiatra, ki sta pomagala pri uvajanju “asistiranega samomora” v državi, opozarjata, da je evtanazija ušla izpod nadzora. Le-to se namreč odobrava tudi tistim, ki do nje sploh ne bi smeli biti upravičeni.
Psihiatra, dr. Gary Rodin in dr. Madeline Li, sta opozorilo podala v prispevku v New York Timesu in opisala sistem, ki se je razširil daleč onkraj možnosti zadnje instance.
Njuna opozorila zadevajo bistvo zagotovil, da je kanadski režim evtanazije skrbno nadzorovan. Ker gre za osebi, ki asistirani samomor podpirata, sta ocenjevali upravičenost pacientov do evtanazije in pomagali oblikovati institucionalni okvir za obravnavo prošenj za asistirano smrt, opozorilo toliko bolj odmeva.
Sistem ne predstavlja več možnosti v skrajni sili
Dvojica trdi, da kanadski sistem za asistirano smrt ne predstavlja več možnosti v skrajni sili. “Preveč ljudi se podvrže postopku brez možnosti skrbnega razmisleka o njem z zdravstvenim delavcem. V nekaterih primerih so odobreni pacienti, ki se jih ne bi smelo.” Izpostavljata, da so se pojavila poročila o ljudeh, ki si asistirane smrti želijo zaradi revščine ali osamljenosti, kar pa vzbuja zaskrbljenost, da morda menijo, da nimajo drugih možnosti. Rodin in Li sta tudi pri bolnikih z rakom opozorila, da obstaja tveganje, da se v postopek preveč hiti in s tem bolnikom skrajša obdobje, ki ima lahko še polno smisla.
Psihiatra sta kanadski sistem opisala kot “enega najbolj permisivnih na svetu, ki dovoljuje asistirano umiranje za skoraj vsako obliko subjektivno nevzdržnega trpljenja, ki ima medicinsko podlago, ali celo za medicinsko nepojasnjene fizične simptome”. Asistirana smrt sicer zdaj predstavlja okoli 5 odstotkov vseh smrti v Kanadi na leto.
Tudi drugi zdravstveni strokovnjaki delijo iste pomisleke
Opozorila sta na zavedanje, da so aktivisti za pomoč pri samomoru v veliki meri vplivali na politiko in da tudi drugi zdravstveni strokovnjaki z njima delijo iste pomisleke. Opozorila izpodbijajo prikaz motečih primerov kot osamljenih izjem. Težave, ki sta jih osvetlila, se namreč nanašajo na upravičenost, dostop do svetovanja in na to, ali pacientom pred odobritvijo končanja življenja ponudijo smiselne alternative. Sodeč po njunih navedbah osrednji varovalni mehanizmi pri nekaterih pacientih odpovedujejo.
Resnost situacije sta psihiatra po navedbah portala Slay prikazala na konkretnem primeru. Ženska v sedemdesetih letih je rada pripravljala velike nedeljske večerje za svojo družino. Ko pa je izgubila zmožnost kuhanja, je naenkrat dobila občutek, da je za družino izgubila svojo vrednost, in je poiskala pomoč pri samomoru ter dobila odobritev. S pomočjo svetovanja je na srečo uspela spoznati, da družina ceni njeno prisotnost, ne pa njene sposobnosti priprave obrokov. “Odločila se je, da vsaj za zdaj ne bo končala življenja. Tisti božič se je njena družina zbrala in ponosno je sedela za mizo, medtem ko so drugi kuhali in stregli,” sta pojasnila.
Konkretni primer natančno ponazarja, zakaj se psihiatra zavzemata za skrben razmislek in podporo, preden se evtanazija izvede. Prepričanje pacientke, da je izgubila svojo vrednost, se je namreč spremenilo, ko ji je nekdo pomagal razumeti, kako jo v resnici vidi njena družina.
Ž. N.