Rusija je v zadnjih letih močno modernizirala obsežen podzemni kompleks znotraj gore Kosvinski kamen na severnem Uralu, ki je povezan z rezervnim sistemom za poveljevanje strateškim jedrskim silam Perimetr – na Zahodu znanim kot “Mrtva roka”. To razkrivajo skupne preiskave danskega Danwatcha, britanskega The Sunday Timesa in Dossier Centra (objavljene konec septembra 2026), ki so temeljile na analizi milijonov ruskih vojaških naročil, satelitskih posnetkih, načrtih in pričevanjih povezanih oseb.
Kompleks, s kodnim imenom Grot in uradnim številom Objekt 1335, se nahaja blizu naselja Kytlym v Sverdlovski oblasti, približno 1300 kilometrov vzhodno od Moskve. Skrit je globoko v granitni gori, pod več kot 300 metri trde skale, kar naj bi ga ščitilo tudi pred ameriškimi bomjami za uničevanje bunkerjev. V njem so podzemni prostori, tuneli (vhodi so oddaljeni približno 2,5 km), radijski centri, komunikacijski sistemi, sistemi za vzdrževanje življenja in oprema za upravljanje strateških jedrskih sil.
Preiskava je pokazala obsežna gradbena dela od leta 2018 naprej: naročila za okoli 22.000 ton jekla, več kot 56.000 ton cementa, stotine kilometrov kablov, transformatorje, prezračevalne enote in drugo opremo. Ruski viri, vključno z upokojenim generalmajorjem Viktorjem Halinom (ki je sodeloval pri izvirnem sistemu Perimetr v 1970. letih in vodil modernizacijo 2005–2010), trdijo, da je Putin maja 2005 podpisal tajni dekret o novem upravljalnem elementu sistema. Sistem naj bi bil preizkušen do leta 2010, Objekt 1335 pa naj bi bil postavljen v bojno pripravljenost leta 2023. Putin je leta 2020 govoril o skorajšnjem dokončanju “absolutno varnega objekta” za nadzor strateških jedrskih sil.
Kako resna je zadeva?
Perimetr, vzpostavljen v sovjetskem obdobju (aktiviran okoli 1985), je bil zasnovan kot rezervni sistem za prenos ukaza za jedrski povračilni udar v primeru, da bi bil uničeno vodstvo države ali prekinjene običajne komunikacijske povezave. V klasičnem opisu ni šlo za popolnoma avtomatsko “mrtvo roko” brez človeškega odločanja (končna odločitev je bila v rokah dežurnih častnikov), temveč predvsem za komunikacijski sistem z možnostjo uporabe posebnih raket za prenos ukazov preživelim izstreljevalcem. Dokumenti iz preiskave ne dokazujejo, da bi sodobna različica delovala v popolnoma avtomatskem načinu brez človeškega sodelovanja.
Strokovnjaki so deljeni: nekateri, kot Jeffrey Lewis s Stanforda, menijo, da modernizacija kaže na reaktivacijo sistema zaradi strahu pred “obglavljujočim” udarom. Drugi, kot Pavel Podvig (strokovnjak za ruske jedrske sile), poudarjajo, da sistem nikoli ni bil deaktiviran in da gre predvsem za nadgradnjo rezervne infrastrukture za poveljevanje, ne pa za nov “bunker sodnega dne”, zgrajen iz nič. Kremelj na vprašanja preiskovalcev ni odgovoril.
Objekt 1335 je torej dolgo obstoječi hladnovojni kompleks, ki ga Rusija intenzivno nadgrajuje v okviru širše modernizacije jedrske infrastrukture. Preiskava temelji na odprtih virih in dokumentih; gre za pomembno razkritje obsega del, a ne za dokončen dokaz o popolnoma avtomatskem sistemu maščevanja.
C. Š.