Ob smrti Ratka Mladića spomnimo, da so imeli številni haaški obsojenci antifašistično in ne nacionalistično ideološko ozadje.
Ob smrti nekdanjega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića, ki je zaradi vojnih zločinov preživljal dosmrtno zaporno kazen v Haagu, se v zahodnih osrednjih medijih pojavljajo naslovi v slogu, da je umrl človek, ki naj bi bil v Srebrenici povzročil največje množične poboje po drugi svetovni vojni.
Kot kaže, ti isti zahodnjaški mediji niso seznanjeni z dogajanjem na Slovenskem takoj po koncu vojne, ko je bilo izvensodno sistematično pobitih precej več ljudi, kot naj bi jih umrlo v Srebrenici. Medtem, ko naj bi bilo v Srebrenici ubitih 8.000 ljudi, naj bi bilo v moriji po uradnem koncu vojne pobitih vsaj 15.000 Slovencev, če prištejemo še zajete in v Jugoslavijo vrnjene Srbe in Hrvate, pa število naraste na približno 100.000 žrtev, med katerimi niso bili samo poraženi pripadniki protirevolucionarnih sil, temveč tudi civilisti. Potemtakem Srebrenica nikakor ni bila največje morišče po drugi svetovni vojni, temveč je bila to Slovenija.
New York Times piše, da je umrl general Ratko Mladić (“bosanski klavec”), ki je bil obsojen zaradi poboja približno 8.000 muslimanov v Srebrenici – najhujšega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni. Ne drži, samo v tankovskem jarku (Tezno) leži 15.000 Hrvatov itd. itd. pic.twitter.com/a82CEAzKEC
— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) August 27, 2026
Prav tako balkansko vojno iz začetka 90. let prejšnjega stoletja številni povezujejo z nacionalizmom, a dejstvo je, da so številni “vojni zločinci” niso prihajali iz nacionalističnih krogov, temveč so izhajali iz iste ideološke tradicije kot tisti, ki so pobijali v Kočevskem Rogu, na Teharjih, in drugje. To velja tudi za Ratka Mladića. Slednji je bil namreč daleč od tega, da bi imel nacionalistično ozadje. Nasprotno od tega je izhajali iz močne partizanske, antifašistične tradicije. Njegov oče Neđo je bil partizan, ki je bil med drugi svetovno vojno ubit v bojih z ustaškimi silami, Mladić pa je bil vzgojen v antifašističnem povojnem duhu, kasneje pa je celotno življenje preživel znotraj struktur Jugoslovanske narodne armade (JNA). Potem, ko je leta 1965 maturiral, se je takoj včlanil v Zvezo komunistov Jugoslavije, istega leta pa je začel tudi svojo poklicno kariero v JNA. Član zveze komunistov je sicer ostal do njenega razpada leta 1990.
Ratko Mladić je bil tako vzoren pripadnik komunističnega Jugoslovanskega režima, rdeča zvezda pa mu je bila mnogo bližja od pravoslavnih križev ali lobanj, ki so značilne za srbsko četniško gibanje in nacionalizem. Čeprav obstaja splošno prepričanje, da so bili za različne poboje v Bosni in na Hrvaškem krivi nacionalistični skrajneži, je bilo veliko tistih, ki so bili zaradi teh kasneje obsojeni, poklicnih vojakov znotraj JNA, ki so bili vzgojeni v antifašističnem, post-partizanskem duhu in so temu ostali zvesti celo življenje. Med njimi sta tudi višja časnika JNA, Mile Mrkšić in Veselin Šljivčanin, ki sta bila v Haagu obsojena na 20 in 17 let zaradi sodelovanja pri pokolu na Ovčari v Vukovarju leta 1991. Tako kot mnogi drugi, ki so se kasneje znašli na zatožni klopi, sta oba preživela večino življenja znotraj struktur JNA in takratnega režima.
Ratko Mladić did not originate from an extremist nationalist background. His father was a Yugoslav Partisan killed during World War II, and Mladić was raised in a communist, “antifascist” household before spending his entire formative adult life inside the professional structure… pic.twitter.com/kpJMi1Zhs4
— Luka Misetic (@MiseticLaw) August 27, 2026
A. S.