Znano je, da je v vseh nedemokratičnih režimih pravosodje eden najpomembnejših instrumentov za vzdrževanje oblasti. To pomeni, da njegova poglavitna naloga ni skrb za red in zakonitost, ampak ščitenje vladajoče elite pred dejanskimi ali namišljenimi nasprotniki. Ne služi torej varovanju običajnih državljanov, temveč varovanju oblastnikov. Prvi postanejo žrtve pregona takoj, ko slednji začutijo, da jih ti začenjajo ogrožati.
Takšna je bila tudi vloga pravosodja v času bivšega režima. Vsi njegovi protagonisti – sodniki, tožilci in drugi – so bili “družbenopolitični delavci” (podobno kot ljudje v vseh ključnih družbenih podsistemih), kar pomeni, da je bila njihova poglavitna naloga obramba komunistične (oziroma uradno “samoupravne socialistične”) ureditve in njenih nosilcev. V bistvu je bil temu namenjen celoten pravni sistem na čelu s kazenskim pravom. Ali kot je zapisal eden glavnih pravnih ideologov iz tega obdobja Ljubo Bavcon: da je slednje v prvi vrsti sredstvo za “zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva, torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom“. Pri tem se je skliceval na nikogar drugega kot na voditelja boljševikov Vladimirja Iljiča Uljanova – Lenina, ki velja za očeta sovjetskega komunističnega totalitarizma.
Slovensko pravosodje je ves čas zelo zavzeto opravljalo vlogo zaščitnika komunističnega režima. O tem pričajo številni montirani procesi, na katerih so tisti, ki so bili obtoženi rušenja režima, izgubili svojo svobodo, premoženje – nekateri pa celo svoje življenje. Resda sta v zadnjih letih obstoja režima njegovi odločnost in prizadevnost pri preganjanju oporečnikov močno popustili, a lojalnost do partijskih oblastnikov je ostala do konca.
Pravosodje kot varuh komunističnega režima
Tako se še danes, več kot četrt stoletja po koncu komunističnega režima, nekateri deli pravosodja obnašajo kot njegovi varuhi. Miroslav Pačnik, ki je lani razburkal slovensko javnost s svojim podvigom, ko je obglavil velenjski kip Josipa Broza Tita (pri nekaterih je sprožil navdušenje, pri drugih zgražanje), je prejel obtožnico, ki jo je zoper njega zaradi tega dejanja vložilo Okrožno državno tožilstvo v Celju. To mu očita kaznivo dejanje “poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote”. In kakšno vrednoto naj bi za vrle tožilce pomenil ta kip, kakšen naj bi bil njegov kulturni pomen?
Nedvomno izraža vrednote, vendar nikakor ne tistih, na katerih je bila utemeljena samostojna slovenska država s svojo demokratično ureditvijo. Gre za izraz poveličevanja komunističnega diktatorja, ki je stal na čelu zatiralskega režima in kot tak nosi glavno odgovornost za sistematično teptanje pravic ter omejevanje svoboščin državljanov. Slavljenje takšnih ljudi ne bi smelo imeti mesta v državi, ki je članica Evropske unije, kjer človekove pravice in svoboščine predstavljajo eno njenih temeljnih vrednot. Če kje, je temu in podobnim spomenikom mesto v kakšnem tematskem parku – kot opomin na zablode iz mračne preteklosti. Omenjeni državljan si za svoje dejanje zasluži priznanje, ne pregona, medtem ko njegovim preganjalcem ni mesto v pravosodnem aparatu države, ki se šteje za demokratično.
dr. Matevž Tomšič