V Spominskem parku Teharje je danes potekala spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja oz. pobojev, ki sta jo pripravila Nova slovenska zaveza in župnija Teharje. Sv. mašo je tudi letos daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. Ob robu slovesnosti je predsedniška kandidatka Romana Tomc izrazila vero, da so žrtve, ki se jih spominjamo ob tej priložnosti, že našle svoj mir. Da pa ga živi, ki smo tukaj tudi zato, da dostojno in spoštljivo ohranjamo spomin na vse žrtve, še nismo našli.
“Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so v večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba,” je povedal celjski škof Stanislav Lipovšek.
Romana Tomc: “Miru ne bo, dokler ne bomo naredili sprave v naših srcih. To pa bo mogoče, ko bomo enkrat vendarle priznali, kaj se je v naši polpretekli zgodovini dogajalo, in bomo sposobni sprejeti in priznati resnico. Resnica je pogoj, da na trdnih temeljih spoštovanja in sodelovanja gradimo naprej. Upam, da bomo enkrat zmogli toliko moči, kot so jo že zmogle nekatere druge države, ki so nam lahko za svetel zgled, da bomo za te žrtve našli dostojen pokop in grob.”
V barake nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni maja 1945 začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, ženske in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tam odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove v Hrastniku ali Pečovniku. Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi. Dolga desetletja so bili domačini zelo prestrašeni zaradi tega dogajanja in o tem niso upali govoriti. Po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi se je o tem govorilo nekoliko pogosteje, a še vedno ne dovolj, polpretekla zgodovina je namreč še vedno izjemno občutljiva tema, ki nima končnega epiloga.
J. F.