Dve leti sta minili po začetku ruske invazije na Ukrajino, evfemistično imenovane “posebna vojaška operacija”. Dve leti od agresivne vojne, ki je imela ali so samo tako prikazali, podporo ruskega prebivalstva. Zdi se, da se ta podpora ohranja tudi ob upoštevanju zelo ostre represije proti vsem, ki so protestirali proti invaziji. Inštitut za preučevanje in analizo konfliktov v Rusiji (IKAR) pa je zaznal, da se podpora zmanjšuje. Ta ukrajinska ustanova je namenjena analizi socioloških študij v Rusiji. Uporablja enake parametre in metodološka orodja kot ruski sociologi, ki v mnogih primerih ne morejo opravljati svojega dela v svoji državi bodisi zato, ker jih lahko zaprejo zaradi obtožbe širjenja dezinformacij o ruski vojski oz. drugih podobnih obtožb. Uporabljena metoda je računalniško podprto telefonsko anketiranje (CATI), tehnika telefonskega anketiranja, pri kateri anketar sledi skriptu, ki ga zagotovi računalniška aplikacija. Ta je integrirana v zbirko podatkov, iz katere se črpajo podatki.
V državi, kjer že nešteto opozicijskih osebnosti umre v bizarnih okoliščinah in kjer je za prikazovanje praznega protivojnega kosa papirja zagrožena zaporna kazen do 15 let, je logično, da nobena anketa ne more odražati realnosti, ker se bodo Rusi bali spregovoriti. Vendar pa Oleksandr Shulga, direktor IKAR-ja, trdi, da so Rusi zelo pripravljeni na pogovor, čeprav se “naša vprašanja očitno ne nanašajo neposredno na Putina ali vladajočo stranko, torej na nekaj, kar bi anketiranca lahko odvrnilo. Naše prvo vprašanje je vedno, kaj je vaša vsakodnevna največja skrb”.
Nova raziskava, ki jo je IKAR izvedel ob drugi obletnici začetka vojne, je pokazala bistveno spremembo v odgovoru na to vprašanje. Pred dvema letoma je bila to “specialna vojaška operacija”, ki pa se je v tem času znižala s 50 na 22 odstotkov, zaskrbljenost glede gospodarske situacije ter nizkih plač in pokojnin pa je istočasno zrasla s 25 na 40 odstotkov. “Po eni strani je slaba novica ta, da se zdi, da so se Rusi navadili na vojno, da je vojna postala rutina in da je zgolj eden izmed problemov. Po drugi strani pa gospodarsko breme za rusko prebivalstvo narašča in vsa propaganda, ki trdi, da ne čutijo vpliva sankcij, je lažnam saj Rusi zaradi tega trpijo vsakodnevno.”
Shulgine trditve o ruski propagandi glede učinkov sankcij na rusko prebivalstvo nas vrnejo k obisku Tuckerja Carlsona v Rusiji. Po kontroverznem intervjuju z Vladimirjem Putinom je ameriški novinar objavil serijo videoposnetkov, v katerih je obiskal supermarket v Moskvi in se čudil stvarem, kot so nakupovalni vozički in tekoče stopnice. Tucker je bil ogorčen nad tem, kako poceni in dobra je bila hrana v primerjavi z ameriško v videoposnetkih, ki so vse preveč spominjali na film The Interview iz leta 2014, v katerem ameriški novinarji obiščejo Severno Korejo, da bi intervjuvali vrhovnega voditelja. V filmu je prizor, ki prikazuje supermarket, poln hrane, čeprav je kruta resničnost, da so Severnokorejci lačni. “Če uporabimo nominalne številke, kot sta BDP ali industrijska proizvodnja, je videti, da gre vse dobro, vendar je bilo enako s Sovjetsko zvezo,” pravi Shulga, “proizvodnja narašča, vendar na področju orožja. To je klasični “Kanonen oder Butter”– topovi ali maslo.“
Za Shulgo pa je intervju ponudil nekaj zelo pomembnih podrobnosti, kot je preveč časa, ki ga je ruski predsednik porabil za zgodovinsko utemeljitev invazije na Ukrajino, kar je mnenje, ki ga deli relativna večina ruskega prebivalstva. Septembra 2023 je anketa IKAR pokazala, da 45 odstotkov Rusov meni, da je zgodovinska pravičnost pomembnejša od mednarodno priznanih meja v primerjavi z 39 odstotki, ki menijo nasprotno. Ta podrobnost bi morala biti pomembna za tiste, ki verjamejo, da se bodo ekspanzionistični apetiti Moskve v Ukrajini končali. Druga velika utemeljitev je denacifikacija, ki je Putin ni pojasnil, a po kremeljski miselnosti nima nobene zveze z nacizmom. “Denacifikacija pomeni odpravo ukrajinske nacionalne identitete in vseh njenih atributov: jezika, kulture, simbolov, zgodovine in tako naprej. In to je največkrat ponavljajoči se kliše v ruskih medijih,” ugotavlja Shulga.
Toda kljub propagandnemu trudu podatki razkrivajo, da je število Rusov, ki razumejo cilje invazije, upadlo. Od februarja 2023, ko je bilo 74-odstotno, je zdaj le še 64-odstotno. “Moralo bi se povečati, ker je bilo v tem letu več deset tisoč Rusov ubitih in ranjenih, na tisoče ujetih, na ruskem ozemlju pa so bili napadi na rafinerije in vojaške objekte,” pravi Shulga. Tisti, ki pravijo, da razumejo cilje vojne, seveda kot glavni cilj navajajo denacifikacijo, 16 odstotkov jih navaja demilitarizacijo Ukrajine, prvič pa se med odgovori navaja tudi širitev Nata. To je odraz povečanega vztrajanja v propagandi, da se Rusija dejansko bori proti Natu.