Sara Stepanjan je hčerka pokojnega Agopa Stepanjana, glasbenika, ki ga je pod lažnimi obtožbami preganjala Udba. Njemu in osmim drugim so tajno sodili na vojaškem sodišču JLA. Zdaj zbira podpise pod peticijo, s katero bi pristojne evropske institucije prisilile Srbijo (če želi biti članica EU) k odprtju in zaščiti arhivov takratnih zveznih tajnih političnih policij.
Z njo smo se pogovarjali o zbiranju podpisov.
Zbirate podpise za peticijo za odprtje arhivov UDBE, KOS-a in OZNE, se pravi za odprtje arhivov prave politične policije, ki je predvsem preganjala ideološke nasprotnike. Poslušamo lahko očitke, da pogrevate preteklost, da bi morali pustiti v smislu, kar je bilo je bilo. Ampak vi vztrajate. Zakaj?
Ker gre za osnovno človekovo pravico do resnice. Moj oče je bil skupaj z osmimi glasbeniki leta 1984 obsojen v montiranem vojaškem procesu ‘Operacija Tenis’ brez enega samega dokaza, kar smo dokončno potrdili šele v arhivih leta 2013 in 2014. Obtožen je bil za vohunstvo, terorizem in sovražno propagando. Kopij dokumentov iz Beograda do danes še vedno nismo dobili. Sodba je bila tiho razveljavljena, umaknjena, a država tega ni nikoli javno priznala. Vedeli so, da je vse skupaj montirano in laž. Zakaj je bilo potrebno na novo mučiti nedolžne ljudi toliko let po sodiščih, če bi lahko preprosto pogledali dokumente v arhivih? Veste, koliko davkoplačevalskega denarja je šlo v luft zaradi tega vlačenja? Naj vrnejo ta denar ljudstvu. Naj se opravičijo javno vsem žrtvam. Naš primer naj bo učni primer, da se to nikoli več ne ponovi. To ni ‘pogrevanje preteklosti,’ to je nedokončano poglavje, dokler se resnica ne pove na glas in dokler se krivice uradno ne priznajo. Dokler arhivi ostajajo zaprti ali uničeni, ostaja odprta možnost, da se podobne zgodbe ponovijo ali da ostanejo za vedno prikrite; morda so med njimi tudi zgodbe ukradenih otrok. In ne gre le za mojo družino, gre za na tisoče, morda na milijone ljudi po nekdanji Jugoslaviji, ki so bili preganjani, zaprti, mučeni, likvidirani.
Podpise ste zbirali tudi na sprečanju podpornikov in članov SDS v Bovcu. Koliko ste jih tam zbrali, je bilo kaj zanimanja in koliko jih imate zdaj vse skupaj?
V SDS-u so mi dovolili, da sem podpise zbirala tudi fizično, na njihovem srečanju v Bovcu; morda tudi zato, ker predsednik Janez Janša to temo dobro razume. Tudi sam je bil politični zapornik, tako kot moja starša. Trenutno imamo skupaj okoli 3.200 podpisov. Šlo je precej počasi, bila sva samo dva, in veliko časa je šlo za to, da sem ljudem razlagala našo zgodbo. Tema je težka in marsikdo še ne razume, kako pomembni so ti arhivi, da se dejansko uporabljajo tudi za izsiljevanja in grožnje. Pomislite samo, kaj vse bi lahko odkrili na temni strani tega krutega režima. A prepričana sem: če bi se arhivi odprli, bi to pomenilo konec ‘Cirkusa’ v Sloveniji. In prav je tako. Naj se ve, kdo je bil dober človek in kdo slab.”
Mislite, da vam bo s peticijo uspelo, da se bodo arhivi končno odprli? Vemo, da je slovenska Udba (takrat že SDV) veliko arhivov uničila. Igor Omerza pravi, da so v Beogradu še vedno vsi arhivi nekdanjih rešubliških izpostav Udbe. Kaj pričakujete?
Zavedam se, da je slovenska Udba, kasneje SDV, veliko gradiva uničila. To je del problema, s katerim se soočamo. A Igor Omerza pravi, da so v Beogradu še vedno ohranjeni arhivi vseh nekdanjih republiških izpostav Udbe. To je zdaj ključno: Srbija se poteguje za vstop v Evropsko unijo in to je zadnja prava priložnost, da postane odprtje teh arhivov pogoj za pristop. Enako kot je Nemčija uredila vprašanje arhivov Stasija, verjamem, da lahko to uredimo tudi mi. Pričakujem, da se politika ne glede na stranko tega loti resno, saj gre za skupno evropsko vrednoto: pravico do resnice.
In za konec. Danes se zbirajo podpisi za referendum, kot pravijo levičarji, proti »politični policiji«. Vi ste pravo politično policijo občutili na svoji koži. Kaj lahko sporočite tem ljudem, ki očitno nimajo pojma, kaj je prava politična policija sploh bila?
Tu moram biti zelo jasna, ker gre za pojem, ki se danes zlorablja. Parlamentarna preiskovalna komisija ni tajna, njeno delovanje je javno, nadzorovano, brez izvršilne moči. Ne more nikogar zapreti, mučiti ali uničiti njegovega življenja brez sodnega postopka. To je že samo po sebi v popolnem nasprotju z bistvom prave politične policije. Prava politična policija, ki jo je moja družina občutila na lastni koži, je bila Udba, KOS, OZNA, in to brez javnega nadzora, a z močjo, da te odpelje sredi noči, te zapre na tajnem sojenju brez dokazov, te muči v zaporu. Moj oče je bil obsojen na 9 let zapora zaradi izmišljenih obtožb terorizma in vohunjenja – to je prava politična policija. Zato me moti, ko ta izraz danes uporabljajo za nekaj povsem drugega, za javno strašilo, ustavno omejeno parlamentarno komisijo. To razvrednoti resnično zgodovino in trpljenje žrtev, kot je bil moj oče in drugi. Preden nekdo podpiše peticijo ‘proti politični policiji’, naj se vpraša, ali sploh pozna razliko med tem in resnično politično policijo, ki je uničevala življenja po vsej nekdanji Jugoslaviji.”
Jože Biščak