Nekdanji premier in vodja LMŠ Marjan Šarec je vodjem strank SD, SAB in Levica poslal poziv k povolilnemu dogovoru o bodoči koaliciji. Spomnimo, da je Šarčevo koalicijo prva zapustila prav Levica, nato pa je odstopil še sam. Omenjeno koalicijo so ves čas spremljali medstrankarski spori, zaradi česar je bila neučinkovita pri vodenju države in pri soočanju z epidemijo. Kot kaže, je Šarčeva pobuda naletela na neodobravanje na strani KUL, saj v SAB tej niso naklonjeni. Pomisleke imajo tudi v SD.
Nekdanjemu premierju, ki je kariero končal tako, da je puško vrgel v koruzo in njegovi stranki LMŠ, kar se podpore tiče, ne kaže najbolje in tega se Marjan Šarec tudi zaveda. Če bi še kdaj želel videti oblast od blizu, mu kaj drugega kot združitev v koalicijo niti ne preostane – pa vendar smo tudi ta scenarij že videli in vemo, kako se je končalo. Šarec je sedaj kolege KUL-ovce pozval k podpisu “Dogovora o povolilnem sodelovanju”, ki bi vseboval le tri točke: normalizacijo Slovenije, oblikovanje vlade brez stranke SDS in strank, ki Janeza Janšo podpirajo, ter dogovor, da mandatarja izbere tista stranka, ki na volitvah zbere največ glasov. “Zdaj je trenutek, ko moramo stopiti skupaj, besede zamenjati za dejanja, interese za korake,” je zapisal in dodal, da je zdaj čas, da napišejo nov list.
Šarec je predlagal tudi oblikovanje strokovnih skupin, ki bodo pripravile skupne programske usmeritve, katerih rdeča nit mora biti dobrobit vseh državljank in državljanov ter Slovenije, in ne le posameznikov”. Predlagal je, da bi se morali posvetiti javnemu zdravstvu, prehodu k zelenemu gospodarstvu, okolju prijazni politiki, digitalni preobrazbi, pokojninskemu sistemu, javnemu sektorju, vrnitvi neodvisnosti institucij in depolitizaciji nacionalnovarnostnega sistema.
Šarec teče nov krog
Skratka, sploh iz zadnjih dveh točk je očitno, da si želi razmere vrniti v prvotno stanje, na katero so navajeni v tranzicijski levici. Podobno kot voditeljica stranke SD Tanja Fajon je tudi Šarec poln praznih besed, ki se ne ujemajo z njegovimi dejanji. Po eni strani namreč govori o kulturnem in argumentiranem dialogu, o medsebojnem spoštovanju, o skupnem dobrem, po drugi strani pa njegov program temelji predvsem na izključevalnosti in sovražnosti do drugače mislečih – kar sam seveda očita nasprotni politični strani. Še posebej licemerske pa so besede o skupnem dobrem in o svetli prihodnosti – v letu in pol se je namreč izkazalo, da je levi opoziciji v interesu vse prej kot to. V slabih dveh letih je Šarčeva vlada pokazala, da državljanom ni uspela ustvariti pogojev za svetlo prihodnost, saj so raje naskakovali državna podjetja za svoje pripadnike. Za naskok na oblast bi v prvi vrsti morali biti manj neučakani in državljanom ponuditi program, ki bi jim povrnil optimizem v levico. Do sedaj kaj več kot izključevalne “antijanša” retorike niso uspeli pokazati.
Sara Bertoncelj