V sindikalnih centralah so zbrali potrebnih 40.000 podpisov za naknadni zakonodajni referendum o interventnem zakonu za razvoj Slovenije. Do srede so jih imeli že skoraj 41.000 in zbirajo še naprej. S tem blokirajo nižje cene hrane in energentov, višje plače in pokojnine.
Če bi kdo še verjel, da gre za idealistično skrb za »delavski razred«, se je zdaj razkrila prava motivacija. Poslanka Jana Gržinič je z enim stavkom razkrila bistvo: če zakon na referendumu preživi, se odblokira sprejem zakona, ki ukinja avtomatično plačevanje članarin sindikatom. To je zdaj zaradi referenduma zamrznjeno.
In to je tisto, kar jih zares boli. Sindikati niso dobrodelne organizacije, ki bi noč in dan skrbeli za blaginjo delavcev. So interesne skupine, ki živijo od prisilnih ali polprisilnih tokov denarja. Avtomatični odtegljaj članarine je zanje kot kisik: brez njega bi morali članstvo prepričati z argumenti, uspehi in dejansko koristjo. Tega jim zdaj ni treba, ker se članarina trga avtomatično ob plači in gre takoj v sindikalno blagajno. Zdaj se bojijo, ker bo delavec sam odločal bo denar dal sindikatu ali ga raje obdržal. In če ne bo plačal, bodo morali sindikati pošiljati opomine, kar bo seveda po novem njihov strošek. Marsikatera sindikalna centrala se bo zato soočila z realnostjo.
Sindikati so skozi desetletja zgradili sistem, v katerem se denar steka k njim skoraj samodejno, medtem ko delavcem govorijo o »boju za pravice«. .
Ko pa se pojavi zakon, ki bi ta mehanizem odpravil in hkrati omogočil nižje cene osnovnih dobrin ter višje realne plače, se dvignejo proti njemu. Ne zato, ker bi bil zakon slab za delavce, ampak ker je nevaren za sindikalne blagajne.
P.T.