Anne Frank je postala prejšnji teden na skrajno levem delu Twiterja prava zvezda, a ne zaradi svojega svetovno znanega dnevnika, ki ga je pisala do svoje prerane smrti. Skrajneži so namreč razpravljali, ali je imela svetovna ikona, ki simbolizira žrtve nacistične represije v resnici – beli privilegij.
Anne Frank se je rodila leta 1929 v Frankfurtu in od malih nog kazala velik talent za pisanje. Židovsko-nemška družina se je bila zaradi protižidovske zakonodaje v Nemčiji prisiljena preseliti v Amsterdam, po okupaciji Nizozemske pa se je s preostalimi člani svoje družine dve leti pred gestapom skrivala na podstrešju in pisala svoj svetovno znani dnevnik. Vse dokler družine niso odkrili in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen.
Konec vojne in izpustitev iz taborišča je dočakal samo Annin oče. Objavil je dnevnik preminule hčerke, ki je bil nato preveden v več kot 55 svetovnih jezikov. Anna je skupaj s sestro Margot umrla v hudi vročični agoniji. Strokovnjak predvidevajo, da jo je pokončala kombinacija podhranjenosti, dehidracije, izčrpanosti in epidemije tifusa, ki je takrat morila po taborišču Bergen-Belsen.
Leta 2022 ni nič več sveto. Niti 14-letna židovska deklica, ki so jo preganjali in nato umorili nacisti. Ameriški prijatelji slovenske skrajne stranke Levica so razpravljali o tem, ali je imela Anne Frank “beli privilegij” – to fantomsko iznajdbo ameriških anarhistov, s katero želijo razložiti dohodkovno neenakost med rasami v ZDA. Iznajdba sicer ne razloži, zakaj so poleg belcev še uspešnejši azijski Američani, a to je že druga zgodba.
Ameriški Kordiši in Mesci niso poznali podrobnosti zgodbe o Anne Frank. Videli pa so njene fotografije, kjer je bilo očitno, da je belopolta. In belopolti imajo v njihovem preprostem črno-belem svetu privzet privilegij. Teza izhaja iz globokega sovraštva do belcev in kulture meritokracije, ki se jo z belci povezuje.
Takole so razmišljali: če je žrtev belka, njen oče pa je bil bogat poslovnež, potem nikakor ne more biti zatirana. In če je kasneje postala slavna, potem je zagotovo morala imeti zveze in poznanstva, ki so ji pomagale utreti pot do zvezdništva. Ker je torej pred vojno izhajala iz družine, ki ni bila revna, se je ne sme vključevati v sveto skupino depriviligiranih, v katero lahko v ZDA spadajo le aktivisti LGBTQ, latinski Američani in temnopolti – ne pa Azijci, ker so zaradi delavnosti in posledično predobrega premoženjskega statusa – kot Anne Frank – že preveč uspešni.
Nadalje so modrovali, da so vsi belci zaščiteni zaradi svoje barve kože. Ker je bila Anne bela, je privzeto uživala zaščito, kakršne črnci ne morejo.
Naslednja faza debate je bilo zanikanje holokavsta. Neka uporabnica se je spomnila, da je med gledanjem prispevka o koncentracijskih taboriščih s svojim partnerjem in očetom prvi izjavil, da so si Judje holokavst izmislili. Zanikanje holokavsta ponavadi povezujejo s skrajno desnico, čeprav je neprijetno dejstvo, ki ga komaj kdo prizna, da je ravno skrajni del levice tisti, ki do Židov goji izredno negativna čustva, saj so uspešni, kar pa je za socialiste kot česen za vampirje.
Razprava na Twitterju nam nazorno kaže, v kakšne nesmisle nas vodi sodoben skrajno levi diskurz, ki ga promovirajo “demokratični socialisti”. Nič več ni varno pred njihovimi ideološkimi čistkami – niti žrtve holokavsta. Celotna zgodovina se zreducira na dnevno-politične dogodke in ideologijo. Zgodovina je postala orodje za dokazovanje nadmoči ene skupine nad drugo in za egocentrično dojemanje sveta, kjer se vsaka zgodovinska stvar razume skozi kontekst sodobnih interpretacij, ki nimajo nič s časom, v katerih se je dogodek zgodil.
Ameriški skrajni levičarji so v absurdnosti svoje debate tako dosegli novo dno – zdaj napadajo že žrtve holokavsta, rekoč, kako je Anne Frank – beli hčeri uspešnega podjetnika – uspelo, da se je dve leti skrivala na podstrešju – temnopoltega reveža bi gotovo takoj prijeli.
Andrej Žitnik