V zgodovinskem spominu mnogih evropskih narodov častno mesto zasedajo osebnosti, ki so odločilno vplivale na potek njihove zgodovine. Spominjajo pa se tudi krajev, kjer so se take odločilne spremembe dogajale. Njihova imena so postala mejniki poteka njihove preteklosti in simbolična zgostitev bistva naroda.
Napoleonov vzpon za Francoze, Kosovo polje za Srbe, Garibaldi in združitev Italije za Italijane, špartanski kralj Leonidas za stare Grke, Skenderbeg za Albance … To so dogodki, osebe ali kraji, za katere pravimo, da so spremenili zgodovino teh narodov.
Slovenska osamosvojitev
Tak dogodek za nas, Slovence, je osamosvojitev leta 1991. Za nas se je svet po osamosvojitvi odločilno spremenil. In ne samo za nas. Tudi svet tam zunaj je moral spoznati, da smo z osamosvojitvijo marsikaj nepovratno spremenili. Postali smo tudi vzor evropskim narodom, ki tega še niso dosegli, na primer Kataloncem in Baskom.
Slovensko osamosvajanje je bilo v primerjavi s podobnimi dogodki evropskih narodov posebnost. Veliki dogodki v državotvornem smislu niso šele ustvarili evropskih narodov. Italijani kot nacija so obstajali že pred Garibaldijem, velika mesta severne Italije so bistveno vplivala na evropsko politično dogajanje. Da sploh ne omenimo njihovega izjemnega kulturnega pomena. Mi, Slovenci, pa smo se kot državotvoren narod za zunanji svet pojavili šele z osamosvojitvijo. Vstali smo kot feniks iz pepela, kar dela ta zgodovinski dogodek še pomembnejšega, za sodobno Evropo celo enkratnega.
Pogled v zgodovino
Tudi v naši preteklosti so se zgodili za nas pomembni in odločilni dogodki. Nekateri niso ničesar spremenili, so pa zaradi svoje etične veličine vredni spomina. Takšna je na primer bitka pri Kokovem leta 1478, kjer je nekaj sto kmečkih upornikov zadrževalo turško vojsko, da ne bi vdrla na Koroško. Padli so do zadnjega moža, zgodovinar Vlado Habjan pa je Kokovo poimenoval slovenske Termopile. Toda na mestu, kjer se je v Termopilah pred poltretjim tisočletjem kralj Leonidas boril proti mnogo številnejšim Perzijcem, stoji danes spomenik. Naši slavni zgodovinski dogodki spomenikov nimajo.
Pred mnogimi stoletji smo bili tudi mi državotvoren narod. Ves ta dolgi zgodovinski proces z vsemi dvigi in padci se je končal srečno, z osamosvojitvijo. Ampak zgodilo se je lahko, ker so se nekateri dogodki zgodili, kot so se. Ali pa zaradi nekaterih osebnosti. Povedano drugače: tudi brez Trubarja verjetno osamosvojitve ne bi bilo. Osamosvajanje je bil torej proces, osamosvojitev pa zadnje dejanje.
Osamosvojitev bi bilo zato težko prikazati z enim samim dejanjem – z bitko ali z veličastnim spomenikom, recimo z neko osebo na konju, kot prikazujemo generala Maistra. Take odločilne bitke pač ni bilo, konjev pa v vojnah tudi že dolgo ne uporabljamo več. Zato predlagam, da ustvarimo pomnik, ki bi prikazal zgodovinski prerez skozi najpomembnejše dogodke naše zgodovine, kot zaključek pa seveda prikaz osamosvojitve. Na tak način bi dosegli dvoje: prikazali bi svojo zgodovino in kot njen logični zaključni del tudi osamosvojitev, ki bi jo težko primerno predstavili, če bi bila izvzeta iz prejšnjega zgodovinskega dogajanja.
Je ustanoviti muzej kot pomnik naše osamosvojitve dovolj?
Vprašanje pomnika osamosvojitve se je lahko pojavilo šele zdaj, ko so se po nastopu nove vlade razmere v Sloveniji normalizirale. Vlada bo postavila muzej osamosvojitve. Toda – ali je muzej kot pomnik osamosvojitve dovolj? Je to vse, kar si ta veliki dogodek zasluži? Drugi narodi imajo veličastne spomenike, kipe in slavoloke, mi pa – samo muzej! Hranil bo fotografije, orožje, zapise, dokumente, časopise … Se pravi, da bo nekakšen arhiv osamosvojitve. Prepričan sem, da poleg muzeja potrebujemo še drugačen pomnik. Prikazati bi morali vso našo zgodovino in seveda osamosvojitev kot zaključek.
Na primer: prihod slovenskih plemen v današnjo domovino, ustoličevanje slovenskih knezov, spopad na Lurnskem polju (Prešernov Ajdovski gradec), prihod svetih bratov Cirila in Metoda, boj s Turki (na primer bitka pri Sisku), kmečki upor, protestantizem s Primožem Trubarjem, Prešeren, Cankar, TIGR, napad na Jugoslavijo in okupacija, pohod XIV. divizije na Štajersko, eksodus Slovencev iz Jugoslavije po vojni in kot zaključek dogodki iz časa osamosvojitve. Pomembno je, da bi bili prikazi realistični. Modernistično pačenje resničnosti ne bi bilo na mestu. Do svojih prednikov in pomembnih dogodkov moramo biti spoštljivi.
Pomnik bi moral biti večplasten: likovni prikaz zgodovinskih dogodkov, razstava, opisi, razlage, originalni eksponati, zemljevidi, doprsja najpomembnejših Slovencev, kopija knežjega kamna, zgodovinska knjižnica, studio za predvajanje filmov z zgodovinsko vsebino. Pomnik bi bil najboljši način, kako Slovencem, zlasti še mladini, prikazati našo preteklost. Vzgojni pomen takega spomenika bi bil velik. Pomnik bi lahko postal pomembno središče slovenstva.
Kje naj stoji pomnik osamosvojitve oziroma osamosvajanja?
Marsikdo bo dejal, da nekaj podobnega že imamo – v preddverju poslopja državnega zbora. Namen tistih fresk pa je okrasiti prostor. Parlament tudi ni namenjen širšim množicam. In najpomembneje – na tistih freskah ni upodobljena osamosvojitev. Gre torej za nedokončano zgodovinsko zgodbo.
Ker bo Muzej slovenske osamosvojitve v Ljubljani, bi bil pomnik osamosvojitve – v skladu s politiko decentralizacije, ki jo uvaja sedanja vlada – lahko kje drugje. Na primer v Celju.
Primeren objekt za uresničitev takšne ideje se mi zdi mogočni Knežji dvorec v središču Celja, ki je trenutno v fazi prenove. Zgradili so ga celjski knezi – mogočna srednjeveška fevdalna rodbina s posestvi po večjem delu Slovenije. V dvorcu je še veliko prostora za uresničitev tega predloga. Drugi primeren objekt, čeprav precej manjši, bi bil grad Žovnek v Savinjski dolini. Ta je prav tako pripadal celjskim knezom, v preteklih letih pa so ga prostovoljci iz Braslovč v veliki meri obnovili.
Projekt bo poleg arhitekta in umetnikov potreboval tudi strokovno vodenje. Predlagam zgodovinarja Igorja Grdino in Milka Mikolo. Sodelovati bi morali bodo tudi arheologi in etnologi.
Naj omenim še, da s takim pomnikom ne bomo prvi niti edini. Podoben, čeprav skromnejši, je prikaz v nemški Walhalli pri Regensburgu, zelo poučen in odlično pripravljen je pomnik Skenderbegu s freskami v albanskem mestu Kruja, svetovno poznane pa so tudi freske Diega Rivere v Ciudad de Mexicu, ki prikazujejo mehiško preteklost.
Pričakovati je nasprotovanja z leve strani, ki zanikuje nacionalno zgodovino, vendar se na to ne bi smeli ozirati.
Borut Korun, svetovni popotnik, pisatelj in publicist