Upamo, da tako neofašistična kot neokomunistična ideologija nimata več toliko moči, da bi preprečili spravno slovesnost in da 13. julij ne bo več le dan spomina na neki barbarski požig, ampak tudi dan veselja, dan sprave med dvema narodoma, ki se jima je uspelo otresti mračnih ideologij.
Slovanski in romanski živelj sta od naselitve v več kot tisočletni zgodovini živela v sorazmerno strpnem razmerju, narodnostna meja se skozi stoletja ni tako rekoč nič spremenila. Pod Avstrijo so v Istri, Trstu in na Goriškem bolj ali manj strpno in v sožitju živeli pripadniki različnih narodov: Italijani, Furlani, Slovenci, Hrvati, Judje, Nemci … v Trstu in Gorici je bila večina ljudi večjezična. Slovenci so ob koncu 19. in začetku 20. stoletja ustanovili veliko društev, šol, zadrug, časopisov …, ki so zagotavljali narodni obstanek in razvoj. Krona teh prizadevanj pa je bil slovenski Narodni dom, ki so ga po načrtih Maksa Fabianija zgradili l. 1904. Ta čudovita palača v središču Trsta je postala simbol slovenstva.
V tesnobnem vzdušju po prvi svetovni vojni se je v Italiji rodil fašizem, ki je hotel v “odrešenih pokrajinah” s hitro in popolno asimilacijo dokončno rešiti narodnostno vprašanje. Prvi vidnejši rezultat te ideologije je bil “kres v zalivu”, požig slovenskega Narodnega doma 13. julija 1920. Sledilo je poitalijančevanje slovenskih imen, ukinjanje slovenskih društev, šol, eksodus kakih 30 tisoč Primorcev v Jugoslavijo in druge države …
Prvega maja 1945 je Trst zasedla jugoslovanska komunistična armada in obračunala z “narodnimi in razrednimi sovražniki”. V enomesečnem obdobju zasedbe Trsta in Gorice so v razna taborišča odvedli več tisoč ljudi, okrog 1.600 pa so jih pobili in njihova trupla zmetali v fojbe. Prestrašeno prebivalstvo se je množično izseljevalo – iz slovenske Istre so se izselili domala vsi Italijani.
Fašisti in komunisti – so isti
13. julija letos, ob stoletnici požiga, bo tržaški Narodni dom vrnjen slovenski narodni skupnosti. Slovesnost naj bi bila zasnovana kot sprava med narodoma. Ob tej priložnosti bosta navzoča tudi predsednika Italije in Slovenije, Sergio Mattarella in Borut Pahor. Predsednika naj bi obiskala tudi spomenik žrtvam fojb v Bazovici. Takemu spravnemu srečanju izredno ostro nasprotujejo tako italijanski neofašisti kot slovenski neokomunisti. Ne eni ne drugi se niso sposobni soočiti z resnico lastne preteklosti in obtožujejo nasprotno stran, da potvarja zgodovino; eni pravijo, da so Slovenci kar sami zažgali svoj Narodni dom, drugi pa, da so fojbe prazne. Prav tako niso sposobni empatije do sosednjega naroda.
Zavezanost resnici in sočutje pa sta nujno potrebna za spravo. Upamo, da tako neofašistična kot neokomunistična ideologija nimata več toliko moči, da bi preprečili spravno slovesnost in da 13. julij ne bo več le dan spomina na neki barbarski požig, ampak tudi dan veselja, dan sprave med dvema narodoma, ki se jima je uspelo otresti mračnih ideologij.
Jože Kurinčič, Družina