75 let po najbolj tragičnem letu slovenske zgodovine

Datum:

Zakorakali smo v leto 2020. V tem letu bomo zagotovo še bolj deležni pompoznega borčevskega proslavljanja, saj mineva 75 let od konca druge svetovne vojne, in kakor oni to poimenujejo, “osvoboditve”. Dejansko pa tragedije, ki velja za eno največjih v slovenski zgodovini.

Povojni poboji so bili del velikega revolucionarnega projekta, ki so ga začeli načrtovati že precej pred okupacijo. Jeseni 1941 so ga začeli izvajati, saj so se takrat začeli prvi partijski umori. Le malo pred tem je bila namreč ustanovljena komunistična VOS, ki je bila formalno del OF, dejansko pa jo je ustanovila Komunistična partija Slovenije. Prav slednja je bila dejansko udarna pest revolucionarnega delovanja, katerega glavni namen je bil nasilen prevzem oblasti. O tem sicer več piše dr. Jože Možina v novi knjigi Slovenski razkol.

Z umori začeli že leta 1941
Uradno viri navajajo, da je VOS odgovorna za umore nekaj več kot 500 oseb (med njimi so bili številni župani, duhovniki, podjetniki, člani Katoliške akcije, veliki kmetje itd.), a dejansko število žrtev je bilo precej večje, saj je bila VOS leta 1944 v tedaj nastajajoči komunistični paradržavi preoblikovana. Po nekaterih ocenah je VOS skupaj z drugimi partizanskimi enotami že v letu 1941 na ozemlju t. i. Ljubljanske pokrajine (to je italijanskega okupacijskega območja) umorila vsaj 116 oseb, samo med marcem in avgustom 1942 pa vsaj še dodatnih 853 oseb (od tega 717 civilistov). Druga študija navaja, da je VOS do konca julija 1942 usmrtila vsaj 941 domačih ljudi. In to še pred nastankom prve vaške straže, za katere je bilo znano, da so nastale kot obramba pred revolucionarnim nasiljem, zlasti na Notranjskem. Prva naj bi bila ustanovljena v Šentjoštu nad Horjulom, ko je pod streli “osvoboditeljev” padlo že več kot tisoč Slovencev.

Ban Marko Natlačen – žrtev medvojnih komunističnih likvidacij.  (Foto: wikimedia commons )

Zato je najmanj nespodobno, da dandanes različni borčevski funkcionarji in njihovi politični botri kažejo s prstom na “kolaborante”, če vemo, da je bila KPS v kolaboraciji z nacisti najmanj do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. Med tistimi, ki so zaradi revolucionarnega nasilja sprejeli neprijetno breme prisilne kolaboracije z Italijani, pa je bilo število simpatizerjev okupatorja zelo majhno.

Ofenziva, ki je sprožila nastanek domobranstva
Po propadu fašistične Italije (leta 1943), ko so Nemci zasedli tudi italijansko okupacijsko območje in Primorsko, je sledila močna partizanska ofenziva na Dolenjskem in Kočevskem – a ne proti okupatorju, ampak proti “beli gardi”, razrednim sovražnikom torej, zlasti vaškim stražarjem na Turjaku in slovenskim pripadnikom jugoslovanske vojske v Grčaricah na Kočevskem. Sledil je tudi prvi zloglasni montirani sodni proces v Kočevju, prva velika demonstracija delovanja nastajajoče komunistične države. Toda to je bil le vrh ledene gore, saj so veliko večino vaških stražarjev in vojakov Jugoslovanske vojske v domovini zunajsodno pobili – med njimi tudi vojne ujetnike in ranjence.

Verjetno so slovenski komunisti s tem hoteli dokazati zvestobo Titu in Stalinu pri “čiščenju terena”, saj je konec leta 1943 prišlo do “zgodovinskega” drugega zasedanja Avnoja, ki je veljalo za “dan spočetja” kasnejše Titove Jugoslavije. Hkrati so ti tragični in zločinski dogodki sprožili odločnejši odpor nekomunističnega tabora, tudi z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva. Čeprav je domobranstvo v slovenski zgodovini prikazano kot tipična kolaborantska formacija, pa je treba vedeti, da so si s tem mnogi rešili življenje, ker niso bili poslani v nemško vojsko na zloglasno vzhodno fronto. Je pa domobranska prisega sprožila veliko nezaupanje zahodnih zaveznikov do protikomunističnega tabora pa tudi zmedo v tedanji jugoslovanski vladi v Londonu, ki je dobivala cenzurirane (prečiščene) informacije.

Kako so pomagali Britanci
Na tej podlagi se je vrhovni vodja komunističnega revolucionarnega projekta v tedanji Kraljevini Jugoslaviji Josip Broz Tito pogodil z vlado v Londonu in zahodnimi zavezniki, kar pa je bila dejansko velika prevara, ki so jo obžalovali tako Britanci kot predstavniki jugoslovanske vlade. Titovi partizani so si namreč ob obilni pomoči zahodnih zaveznikov (zlasti Angležev) zagotovili izrazito prednost v svoji revolucionarni vnemi, svoj položaj pa so nato leta 1945 izkoristili za največji bratomorni pokol Slovencev doslej. Britanska vojska je namreč poskrbela za vrnitev domobranskih ujetnikov iz Koroške, ki kljub vstopu partizanov v Celovec ni postala del nove Jugoslavije, pač pa avstrijske druge republike.

Komunistični oblasti je bilo predvsem pomembno, da je s pomočjo Britancev dobila v roke čim več zajetih domobrancev in civilistov, ki so se v začetku maja ob napovedi, da prihajajo komunistični partizani, umaknili večinoma čez Ljubelj na Koroško. S pomočjo prevare so vojne ujetnike – slednjim so zagotavljali, da gredo v Italijo − pošiljali v dve smeri: ene so poslali skozi karavanški predor do Jesenic in naprej do Šentvida, kjer so ujetnike sprva strpali v zgradbo Zavoda sv. Stanislava in kasneje naprej na morišča (Kočevski rog!), drugi del ujetnikov pa je bil prek Pliberka pripeljan na Teharje blizu Celja. Večinoma so bili nato odpeljani v Hudo jamo, otroke pa so odpeljali na bližnji Petriček.

Zunajsodni in sodni pomori
Seveda pa je to le del vseh pobojev, ki so zajeli tudi pripadnike drugih oboroženih sil na protirevolucionarni strani, denimo hrvaške domobrane. Če upoštevamo, da je na slovenskem ozemlju evidentiranih več kot 600 prikritih komunističnih morišč, od katerih jih je raziskanih le del, potem lahko sklepamo, kako velika je bila revolucionarna norija leta 1945. Naj ob tem opozorimo tudi na to, da so v kraškem breznu Pod Krenom v Kočevskem rogu očitno posmrtni ostanki pripadnikov drugih narodov, medtem ko so posmrtni ostanki Slovencev v sosednjih jamah. Seveda je samo vprašanje, koliko je po Sloveniji še takšnih morišč, ki so jih po vojni skušali zabrisati tudi tako, da so na njih gradili tovarne ali osnovne šole (denimo v Celju) ali nanje vozili odpadke (Socerbska jama). Postopki izkopov posmrtnih ostankov, identifikacija umrlih in njihov pokop pa so dolgotrajni. In lahko si priznamo, da vse skupaj poteka tako počasi, da bi ob sedanjem tempu potrebovali novih 75 let za dostojen pokop vseh žrtev revolucionarnega nasilja.

Prizor iz Hude jame. (Foto: STA)

Pri tem pa je treba poudariti, da niti ni problem, da so bili to zunajsodni poboji – tudi tisti, ki so bili obsojeni na sodiščih, so bili dejansko žrtve sodnih umorov, saj so bili obsojeni na montiranih procesih, kjer so bili že vnaprej krivi, ne da bi imeli možnost obrambe. Nekatere primere smo še pred nedavnim predstavili v Demokraciji (v zvezi s pobudo o varstvu zakonitosti obsojenih in sodno umorjenih duhovnikov).

Točno število še vedno ni znano
Še vedno je veliko odprtih vprašanj glede števila umorjenih leta 1945. Uradni režimski zgodovinarji namreč navajajo skupno število vseh žrtev druge svetovne vojne na slovenskih tleh in skušajo število žrtev revolucije minimizirati tako, da jih postavljajo ob bok skupnemu številu žrtev okupatorja – primerjava naj bi tako pokazala, da je bilo število žrtev pobojev malenkostno v primerjavi s skupnim številom žrtev okupatorjevega nasilja (pri tem okupatorju obvezno prištejejo »njegove sodelavce« in s tem dodatno legitimirajo žrtve povojnih pobojev, občasno dodajo tudi kakšno primerjavo z obračuni drugje po Evropi, kjer naj bi prav tako pobijali kolaborante). Vse to pa je samo splošen prikaz stanja duha v naši državi in njeno realno stanje, saj se tudi po letu 1990 nadaljuje komunizem, le z drugimi sredstvi.

In ko smo pri številkah: zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič je že leta 2016 v pogovoru za Nova24TV priznala, da po več kot štirinajstletnih raziskavah Inštituta za novejšo zgodovino pri projektu “Smrtne žrtve na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej” (v njej je sodelovala tudi sama) na vsa odprta vprašanja glede pobojev ne morejo odgovoriti. “Nimamo ustrezne dokumentacije. Zlasti kar se tiče povojnih pobojev, smo najbolj šibki, ker smo bili odvisni od sekundarnih virov. Na temeljno civilizacijsko in pietetno vprašanje, kje vse povojne žrtve še danes ležijo, žal ne moremo odgovoriti,” je dejala.

Krvava slovenska tla
Kot je bilo ugotovljeno, je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo 99.809 prebivalcev Slovenije, kar predstavlja 6,6 odstotka populacijske izgube (bržkone so novejši podatki že nekoliko drugačni). Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti, pa vse do januarja 1946. Posamični poboji so trajali vse do začetka petdesetih let, vendar te žrtve niso vključene v sicer hladno statistiko tragičnega leta 1945, a vendarle velja spomniti, da so zaradi rdečega režima ljudje umirali na takšen in drugačen način vse do njegovega formalnega konca leta 1990. Predvsem v zgodnjem obdobju je namreč komunistična oblast izvajala sodne umore pa tudi likvidacije, ki so jih izvajali posebej izurjeni in dobro plačani udbovci.

Celotna Jugoslavija je tako v tem času utrpela več kot milijon žrtev. Slovenija je po deležu pobitega prebivalstva v jugoslovanskem povprečju, saj naj bi bila največ prebivalstva izgubila Bosna in Hercegovina (okoli desetino), kar je primerljivo z deležem pobitih na območju t. i. Ljubljanske pokrajine (Ljubljana, Notranjska in Dolenjska). A ob tem velja spet spomniti, da je bilo na območju Slovenije tudi ogromno število pobitih pripadnikov drugih narodnosti z območja nekdanje Jugoslavije. Veliko vlogo pri tem je igrala tudi hercegovska divizija, ki je maja 1945 “osvobajala” Ljubljano in Gorenjsko. V vrstah z juga uvoženih partizanskih enot sta namreč delovala tudi Milka Planinc in Simo Dubajić, ki sta skrbela za čistke med “svojimi”, ki so bežali v Avstrijo.

Zlovešči Titov govor v Ljubljani
Seveda pa se postavlja vprašanje, kdo je neposredno odgovoren za vso morijo, ki se je zgodila po 15. maju 1945, ko so bili vsi vojaški spopadi končani. Znano je, da je 26. maja 1945 tedaj deževno Ljubljano obiskal Tito in ljudi nagovoril z balkona univerze na Kongresnem trgu. “Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti,” je dejal. “Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.” Te Titove besede so seveda jasen dokaz, da je bil vrhovni vodja jugoslovanskih komunistov očitno zelo zagret za obračun z razrednimi sovražniki, ki jih je javno seveda imenoval “izdajalci”, da bi s tem sprožil večje odobravanje med ljudmi.

Foto: Janez Kurent

Dejstvo pa je, da so bili “narodne izdaje” obtoženi mnogi, ki z okupatorjem niso niti malo simpatizirali. Še zlasti je to veljalo za številne podjetnike in tovarnarje, ki jim je komunistična oblast zaplenila imetje, mnoge med njimi tudi osebno likvidirala, čeprav so podpirali OF. Postavlja se vprašanje, kdo je bil odgovoren za takšne operacije na slovenskem ozemlju. Ne glede na to, da so se s povojnimi poboji ukvarjale tudi parlamentarne komisije v devetdesetih letih (denimo t. i. Pučnikova in kasneje tudi Polajnarjeva komisija) in da je bilo vloženih tudi kar nekaj ovadb proti storilcem, dejansko nihče od njih ni sedel na zatožno klop, kaj šele da bi bil obsojen. Tu se seveda lahko vprašamo, kako nemočen je bil dejansko generalni državni tožilec Anton Drobnič v devetdesetih letih – že leta 1991 so celo nekateri vidni predstavniki Demosa problematizirali njegovo članstvo v Novi slovenski zavezi. Je pa res, da je kasneje vendarle uspela presoja krivične obsodbe škofa Gregorija Rožmana, ki so ga pred nekaj leti tudi dokončno pokopali v ljubljanski stolnici, potem ko je bil dolga desetletja pokopan v Lemontu v ZDA.

“Streljajte brez usmiljenja!”
Kakorkoli že, najbolj razvpiti voditelji komunistične revolucije na slovenskih tleh, kot so denimo Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček – Matija, Mitja Ribičič, uradno nikoli niso bili prišteti med zločince, tako kot tudi slovenski parlament nikoli ni uradno obsodil komunizma – niti takrat ne, ko je nanj pritisnila Evropska unija. Zato pa o njihovih zločinih govorijo številni dokumenti (pisma, izjave) in pričevanja, opisana v številnih knjigah ter v TV oddaji Pričevalci, ki močno vznemirja branilce borčevskih “resnic”. Če namreč primerjamo vsebino pričevanj tistih, ki so okušali “komunistični humanizem”, s tem, kar so izjavljali najbolj znani slovenski revolucionarji (denimo Boris Kidrič: “Komunist, ki da streljati brez usmiljenja, kot človek nikoli ni surov.“), potem lahko opazimo neverjetno dopolnjevanje. Že lani jeseni smo na spletni strani Demokracije objavljali številne izseke iz dokumentov, največkrat dopisov, ki so si jih revolucionarji pošiljali med seboj. Iz njih je bilo razvidno, da so o “beli gardi” govorili že precej pred nastankom prve vaške straže in da so nastanek teh formacij izzvali namerno, ker so vedeli, da italijanski okupatorji ne bodo dovolili obstoja obrambnih postojank, ne da bi jih uporabili za lastne interese.

Vsekakor pa je že v začetku revolucije veljal Kardeljev ukaz: “Čistite vasi, mesta, ulice belogardističnih psov – gonjačev!” Tako Kidrič kot Kardelj sta v istem času v imenu CK KPS pisala Alešu Beblerju, da je treba z vsemi sredstvi fizično iztrebiti belo gardo in da ni prav, da na Notranjskem izpuščajo razorožene in ujete belogardiste. “To je sentimentalnost najgrše sorte. Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat ‘mesarska nagnjenja’, drugič nerazumljiva sentimentalnost. Tiste, ki proti nam dvignejo orožje – pobiti brez usmiljenja, pa čeprav dvignejo tudi roke.” Vso to “zanikanje sentimentalnosti” so revolucionarji krvavih rok uporabili leta 1945, ko so neusmiljeno pobijali. Žrtve pa so seveda padale tudi med likvidatorji, ki jih je oblast prisilila v mafijski molk (omerta), številni med njimi so si zaradi vesti sodili sami. In tudi oni so del te velike tragedije.

Gašper Blažič

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...