Mnogi so hodili po poti zgodovine, a France Tomšič je bil tisti, ki je pot risal. Domoljub, ki ni le prehodil, temveč sprožil zametke slovenske demokratizacije in osamosvojitve. France Tomšič – eden od stebrov slovenske pomladi. Od sindikata Neodvisnost in udejanjanja (takrat prepovedane) stavke, pa vse do ustanovitve Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice danes edine stranke s tradicijo, ki ima v Državnem zboru RS več kot 10 % podpore – Slovenske demokratske stranke.
Pred sedmimi leti nas je preplavila žalostna novica, da je odšel cenjeni gospod France Tomšič, ki je nesebično in domoljubno prispeval, da nam je naša domovina v ponos in da lahko živimo v samostojni ter svobodni deželi. Po besedah njegovih bližnjih in tesnih sodelavcev je bila njegova izrazita vrlina “pomagati sočloveku enako kot če bi pomagal svojcem. Imel je izrazit čut za občutenje stiske sočloveka in za pravičnost. Za marsikoga v današnjih časih žal nepredstavljivo.”
V njegovem rojstnem kraju in kjer je preživljala tudi svojo mladost, pa je ob šesti obletnici njegove smrti potekala okrogla miza z naslovom “Ali so se stavkovne zahteve Litostrojskih delavcev pod vodstvom Franceta Tomšiča dejansko uresničile ali jih je tranzicijska levica s svojo samovoljo povozila?”
Ob tem dnevu se spominjamo cenjenega Franceta Tomšiča, prvega predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice SDS, ustanovitelja sindikata Neodvisnost ter velikega domoljuba. France Tomšič je poosebljal vse tiste vrline, ki bi jih morali posedovati vsi tisti, ki krojijo usodo delavcev. Tomšič je začel s političnim udejstvovanjem v letu 1986 v domačem Kamniku, ko se je s sokrajani uprl nameravanim partijskim razlastitvam zemlje na Kamniškem.
V letu 1987 je vodil stavko 5.000 litostrojskih delavcev, med to stavko sta bila sprejeta sklep o ustanovitvi Neodvisnih sindikatov Slovenije in pobuda za ustanovitev socialdemokratske stranke, Iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Spomladi leta 1989 je France Tomšič ustanovil stranko s socialdemokratskim programom in postal njen predsednik. Še istega leta je vodenje stranke prepustil dr. Jožetu Pučniku in se vključil v organiziranje Demosa.
Aprila leta 1990 je bil na prvih svobodnih demokratičnih volitvah izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor republiške skupščine, v katerem je aktivno deloval en mandat. Prevzel je organiziranje prvega sindikata, ki ni izhajal iz takratne monopolne sindikalne organizacije. Sindikat Neodvisnost je bil ustanovljen leta 1990 spomladi, France Tomšič pa je bil njegov predsednik vse do leta 1997. Kandidiral je tudi za predsednika države, na volitvah 6. decembra 1992.
Tomšič je zagovarjal pravico do sindikalnega organiziranja
Vsi, ki so ga imeli priložnost spoznati in sodelovati z njim, vedo povedati, da je bil neizprosen pri pogajanju pravic delavcev in je uresničil vse, kar je obljubil. Enako je pričakoval tudi od sodelavcev. Tomšič je jasno zagovarjal pravico do sindikalnega organiziranja, kot ga pozna Zahodna Evropa. Večino svojega delovanja je namenjal sindikalnemu boju, sindikalnim zahtevam, enakopravnosti sindikatov, lastninski zakonodaji, davkom, nastajanju novih, boljših delovnih razmerij in plačam. Njegova izrazita vrlina je bila pomagati sočloveku enako kot če bi pomagal svojcem. Imel je izrazit čut za občutenje stiske sočloveka in za pravičnost. Za marsikoga v današnjih časih žal nepredstavljivo.
Bil je nasprotnik individualizma
Bil je nasprotnik individualizma in, kot se je izrazil tudi nekdanji predsednik Državnega zbora RS France Cukjati, France Tomšič je bil “eden od stebrov slovenske pomladi”. Zagotovo pa bi, če bi še bil med nami, vztrajal na poti pravičnosti, človečnosti, borbi za pravice delavcev ter bi nam ponovil v poduk njegovo znamenito misel: “Slovenci zahtevamo svojo mošnjo, puško in palico!” Zagotovo bi si želel pravno in socialno državo, ki za vse državljanke in državljane Republike Slovenije deluje enako, čemur pa danes nismo priča.
Ob šesti obletnici smrti Franceta Tomšiča – izjemnega Slovenca s čutom do stiske slehernega sočloveka – je v Kamniku potekala tudi okrogla miza, na kateri se je predsednik SDS in častni gost Janez Janša uvodoma spomnil dogodkov, ki so se dogajali pred 30 leti in so pomembno pripomogli k temu, da so se lahko zbrali na tej okrogli mizi v Kulturnem domu Šmarca ter brez dlake na jeziku spregovorili o vseh temah, kar je bilo v tistem času popolnoma nepredstavljivo in celo prepovedano.
Janša je spomnil, da so se po letu 1945 temelji prvič vidno zatresli. To pa zato, ker je uradna paradigma režima temeljila na diktaturi proletariata. “In partija je formalno navzven vlekla svojo legitimiteto iz tega, da je elita avantgarda delavskega razreda, ustvarjalnega dela družbe, ki ustvarja vse, kar se dogaja in ima za to pravico, da vlada. Saj se je vedelo, da to ni res, ampak videlo se pa ni, ker se ni smelo videti.” Janša je dodal, da zdaj se je pa to prvič videlo. “Imeli so večje probleme s to stavko kot z alternativnimi gibanji, ki so se takrat porajala. Ker tisto so poimenovali meščanski odklon, levičarski odklon. Kako boš pa poimenoval upor delavcev, če se pa sklicuješ, če svojo oblast formalno gradiš na njih?”
Za komuniste je stavkanje predstavljalo varnostno grožnjo
Spomnimo, da se mogoče danes zdi beseda stavka ali pravice delavcev nekaj samoumevnega, v komunističnem režimu pa temu ni bilo tako. Prvak SDS je dodal, da so zato v tistih časih stavki rekli prekinitev dela ali pa nezadovoljstvo z odnosi. “Vedno so okolišili.” In tudi to, da je takrat Tomšič govoril o stavki, že to je bilo bogokletno, je še povedal Janša. “Kakšna stavka? V socializmu ni stavke. Kako bo delavski razred, ki je na oblasti, stavkal proti sebi?” Dodal je, da je bilo to nelogično in zaradi tega je bila takšna panika in jih je bilo strah.
Litostrojska stavka
S tem, ko so šli na ulico pred skupščino in Cankarjev dom, ki so ga ponudili zato, da bi bila zadeva obvladljiva, so jim ljudje preprečili to, da Slovenija ne bi izvedela, da so delavci vstali in se jih ni dalo zatreti. “Z nekaterimi zahtevami so tako ali drugače uspeli.”
Janša se je prav tako opisal, kako je takrat kot mlad in družbeno političen državljan videl dogajanje v Litostroju in delovanje Franceta Tomšiča, ki je izpeljal prvo stavko v takratnem sistemu ter ustanovil Iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije, iz katerega je po štirinajstih mesecih nastala Slovenska demokratska stranka. “Stavka je s to litostrojsko vstajo postala del uradnega besednjaka. Tudi novinarji so govorili o stavki in pričakovalo se je, da bo na tej podlagi zrasla tudi politična pobuda in to je Tomšič dal z ustanovitvijo Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije.”
V času komunizma so delavce ustrahovali
To je bil čas, ko je povsod po Evropi vrelo. To je bil čas, ko je Sovjetska zveza bankrotirala in ni mogla več vzdrževati režima, kaj šele celotnega Varšavskega pakta. “Ta vojna zvezd, ki jo je začel Ronald Regan, je iz njih potegnila zadnje rezerve in je imperij finančno propadal. Oni so mislili, da bodo s tem, ko bodo zaprli ljudi, v Sloveniji povzročili strah, da bo stvar zaključena. Pa še Beogradu bodo dokazali, da so na liniji, da niso šibki, da tukaj ne gre za neko koketiranje partijskega vrha s kontrarevolucijo. Seveda pa je bila reakcija takšna, da je presenetila vse.” Janša je povedal, da se ljudje niso prestrašili, ampak so prišli na Kongresni trg, na Roško in slovenska pomlad je pognala cvetje. Potem so na tem polju dejansko zrasle nove zveze, tudi Socialdemokratska zveza, in sledil je proces, ki mu danes nekateri pravijo svobodne volitve, Janša pa mu pravi večstrankarske volitve, ki so bile samo delno svobodne. “Če bi bile popolnoma svobodne, bi bila danes Slovenija drugačna. Ne bi bila v tej situaciji kakršni je.”
Slavko Kmetič, predsednik sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre ter voditelj prve stavke na železnicah leta 1988, pa je opisal, kako je videl to stavko, ki jo je v Litostroju organiziral France Tomšič. Povedal je tudi, kako je ta stavka v Litostroju vplivala na snovanje in pripravo stavke, ki jo je potem leta 1988 organiziral na železnicah.
Kriza se je začela leta 1980 in to silovito, kajti 1979 leta so bili zadnji tuji krediti. Takrat bi morala Jugoslavija plačevati glavnico, pa je ni in takrat se je dotok tujega denarja posojil ustavil. Dodal je, da se v teh letih naraščala inflacija, kar se je odražalo tudi železnici, kajti imeli so dva problema. “Kljub temu, da smo imeli deseti koridor, smo vozili 13 milijonov ton tovora iz Nemčije v Grčijo in tukaj je bilo ogromno prevoza.” Dodal je, da bi železnica morala cveteti, denarja je bilo dovolj, lahko bi obnavljali tire in danes imeli drugačno železnico kot jo imamo, pa tega denarja ni bilo. Kar se tiče plač, pa je Kmetič dejal, da je bil problem v tem, da so imeli družbeni dogovor tak, da je bilo rečeno, da potem, ko bo gospodarska zbornica objavila, kakšne so bile plače v Sloveniji (to je bilo vsake tri mesece), potem lahko se dvigne tudi plača na železnici.
Kmetič je še povedal, da so arhivi, kjer bi lahko našli te stvari, danes večinoma zbrisanih. “To mračno zgodbo, propad socializma brišejo, ker hočejo mladini pokazati, kako je bilo včasih lepo. To so grozljive stvari in hvala Bogu, da imamo tak večer, da lahko v živo povemo, kaj se je dejansko dogajalo.”
Stavka Litostrojev jim je tako vlila dodatne moči
Povedal je še, da so stavko morali speljati na način, da so se tisti vlaki, ki so bili s potniki in tovorom na progi, pripeljali do končnih postaj, vlaki, ki bi morali začeti voziti ob 6 uri in 30 minut, pa so obstali. Tako da prvih šest ur je promet v Sloveniji še deloval, potem pa se je zgodba začela ustavljati. Stavka Litostrojevih delavcev jim je tako vlila dodatne moči in so tudi sami še pogumneje stopili v bran delavcev proti takratni totalitaristični oblasti, ki ji je bilo za delavce malo mar in je gledala samo na svoje koristi.
Jože Erčulj, dolgoletni predsednik KNSS Litostroj in sodelavec Franceta Tomšiča, pa je litostrojsko stavko doživel čisto od blizu. Bil je tudi del tega dogajanja. Zaradi tega je povedal, kako je 9. decembra 1987 videl delovanje sindikatov znotraj Litostroja in sindikatov različnih podjetij po Sloveniji in kako je po tistem prelomnem dnevu skozi oči delavca videl ta odločen nastop Tomšiča proti takratni oblasti. “Ko smo leta 1987 ustavili stroje in prekinili delo v Litostroju in smo vsi delavci v tisti mrzli zimi podali pred parlament zato, da bi uveljavili svoje pravice, pravzaprav še nismo vedeli, da smo bili del zgodovinskega dejanja, ki bo postavil temelje sindikalni prenovi konec osemdesetih let.” Povedal je še nekaj bistvenega, in sicer, da so v tistih svinčenih časih, ko je bilo pravzaprav nepredstavljivo, da bi se kdo uprl komunističnemu vodstvu, in glasno zahtevali svoje pravice.
Niso vedeli, da je litostrojska stavka pravzaprav stavka
Erčulj je povedal, da tega izraza sploh niso poznali. Pokazali so, da se znajo postaviti zase, za svoje pravice in da znajo to storiti mirno in dostojanstveno. “Vse to pa nam je uspelo tudi zaradi Franceta Tomšiča, ki je demokratično prevzel vodstvo nas delavcev. Danes se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če Tomšič takrat ne bi prevzel vajeti v roke in nas vse tiste delavce modro in močno usmerjal ter pripeljal tisti dan in tudi dneve, ki so sledili stvari do konca.”
Spomnil je še, da so nekaj dni po litostrojski stavki na področju sindikalnega gibanja stvari zastale za dobri dve leti. “France Tomšič je bil v tistem času šikaniran, nadzorovan s strani Udbe, imel je vrsto težav zaradi svojega delovanja.”
Zagotovo pa je znamenita litostrojska stavka neka prelomnica v zgodovini slovenskega naroda, saj je bil z njo, leta 1987, storjen pomemben korak na poti k ukinitvi enopartijskega sistema, korak k uvedbi parlamentarne demokracije in korak na poti do slovenske samostojnosti.
Ines Kumalič