fbpx

Anton Jeglič ob stoletnici Slovenskega gorniškega kluba Skala: Fašizem je Skali vzel 3 leta življenja, komunizem pa 50!

dr. Anton Jeglič (Foto: Demokracija)

Fašizem nam je vzel tri leta življenja Skale, ki ji komunizem po letu 1945 ni več dovolil delovati. Do vnovične ustanovitve je vzel Skali kar petdeset let življenja, torej 12,5-krat let več kot fašizem. Fašizem je onemogočil delovanje Skale za tri leta, komunizem pa za 50 let, oba skupaj 53 let,” je ob stoletnici Slovenskega gorniškega kluba Skala povedal njen častni član dr. Anton Jeglič.

Anton Jeglič se je rodil leta 1935 v Ljubljani. Je dolgoletni predavatelj na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Od vsega začetka je tudi vidni član Slovenske demokratske stranke, kjer je bil tudi član izvršilnega odbora in vodja univerzitetno-znanstvenega foruma. Od mladih let je navdušen gornik in je igral pomembno vlogo pri ustanovitvi Zveze gorniških klubov dr. Henrika Tume. Danes je član častnega predsedstva Slovenskega gorniškega kluba Skala – zveze gorniških klubov.

Gospod Jeglič, 2. februarja 1921 je v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor Turistovskega kluba Skala. Skalaši se torej teh dneh spominjate stoletnice svojega delovanja?
Res je. Ustanovni občni zbor Turistovskega kluba Skala (TK Skala) je bil na svečnico, 2. februarja 1921 po uradni odobritvi, izdani 4. januarja 1921. Prvi predsednik je postal Rudi Zorko. Klub je imel 23 članov, ki so se začeli zbirati že leta 1919, od takrat oblikovali svoj program dela in ga takoj začeli uresničevati v gorah in dolinah. Želeli so gojiti alpinizem in smučanje. Odločili so se za spoštovanje gorniških vrednot in moralnih načel. Po ustanovitvi TK Skala so skalaši širili svoj krog s predavanji in tečaji; največ članov se je vpisovalo v smučarsko sekcijo, kasneje pa se je najbolj širila alpinistična sekcija. Leta 1940, tik pred začetkom druge svetovne vojne, se je TK Skala preimenoval v Alpinistični klub Skala (AK Skala). Dobil je dovoljenje, a vojna je preprečila sprejetje pravil društva in registracijo. Med njegovimi dejavnostmi so markiranje poti, tečaji za markaciste, plezalni vzponi, plezalna šola, zimski vzponi, turno in tekmovalno smučanje ter pristopi v gorah. Začeli so z izdajanjem knjig, s fotografiranjem v gorah. Gojili so tudi tekmovalno smučanje in že 20. februarja 1921 so sodelovali pri organizaciji ter s tekmovalci na tekmi za državno prvenstvo v Bohinju. Sodelovali so tudi na smučarskih in tekaških tekmah v drugih državah. Skala je torej postal pomemben smučarski klub v državi. Gojili so tudi smučarske skoke. Prvo skakalnico za skoke na smučeh je v Planici postavil in financiral skalaš in gradbenik Ivan Rožman, delo je kasneje nadaljeval inženir Stanko Bloudek.

Ob jubilejih Skale se vedno spomnimo delovanja in pomembnih poskusov oblikovanja, ustanavljanja in delovanja gorniških skupin na Slovenskem. Prvi so tu “srčni možje” iz Bohinja z vzponom na Triglav, najvišjo slovensko goro, avgusta 1778. S tem dejanjem smo Slovenci prišli med prve narode v Evropi. Le 15 let za Angleži, ki so prvi ustanovili svoj gorniški klub, smo imeli Slovenci prvo slovensko gorniško društvo “Triglavski prijatelji”, ustanovljeno leta 1872. Prvi predsednik tega društva je bil Ivan Žan, kaplan v Srednji vasi. Društvo je imelo svojo kočo Triglavski dom in svojo pot na Triglav. Oblikovali in vložili so pravila in področja delovanja društva. Državna administracija pa je preprečevala njegovo registracijo. V letošnjem letu se spominjamo 150. Obletnice ustanovitve “Triglavskih prijateljev”.

Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893 in tako konec februarja letos praznujemo 128 let takrat očitno Slovenskega planinskega društva.

Kako pa je prišlo do ustanovitve  Turistovskega kluba Skala pred sto leti?
Po koncu prve svetovne vojne je med mladimi v Evropi kmalu prišlo do krčevitega iskanja nečesa novega, razvoja na vseh področjih in dejavnostih. To je bilo očitno tudi v družbi Drenovcev. Pri vseh naštetih je bilo v ospredju domoljubje in želja, da ne bodo le tujci gradili koč in zaznamovali poti po slovenskih gorah v nemškem jeziku in da se ohrani slovenski značaj gora, planin in sten, ki so jih osvajali tuji plezalci. SPD je z obnovo in graditvijo koč uspešno “prevzemalo” slovenski gorski svet. Drenovci pa so z Brinškom in Badjuro že leta 1907 začeli s pohodi v gorski svet tudi pozimi, najprej s krpljami in nato še s smučmi. Že leta 1910 so s smučmi osvajali tudi vrhove. To leto Drenovci preplezajo Zeleniške špice, naslednje leto pa so Michler, Kovač in Pavel Kunaver kot prvi brez vodnika preplezali Slovensko smer v severni steni Triglava z izstopom po Slovenskem stebru, ki je dobil ime Kunaverjev kamin. Po smrti Brinška, ki je padel v vojni, so se Drenovci nehali pojavljati kot skupina. Leta 1919 pa je že začel nastajati Turistovski klub Skala s prvim predsednikom Rudijem Zorkom leta 1921.

In kaj je bil glavni namen ustanovitve tega skalaškega kluba? Je bila to v prvi vrsti ljubezen do gora, narave, do rodne slovenske grude, do prelepe domovine?
Kot rečeno, so po koncu prve svetovne vojne v naših gorah gradili koče in označevali poti v nemškem jeziku, prvenstvene smeri v naših stenah so preplezali tujci, predvsem Nemci. Mladi so to zaznali in razumeli, kot da slovenske gore izgubljajo slovenski značaj. Tudi dejavnosti v gorah po Evropi so bile tisto, kar so hoteli prinesti v slovenske gore. S tem se je seveda krepilo domoljubje in zato so se trudili s predavanji, z izleti, izobraževalnimi tečaji, izdajami knjig, razstavami in s tekmovanji.

Pri tem sta pomembno vlogo igrala tudi dr. Henrik Tuma in dr. Klement Jug.
Drži. Obdobje med obema vojnama, prvo in drugo svetovno vojno, od 11. novembra 1918 do leta 1941 sta zaznamovala predvsem dr. Klement Jug in dr. Henrik Tuma. Filozof Jug se je vključil v Skalo leta 1922. V domoljubnem elementu ljubezni do domovine in močni volji je videl smisel alpinistične samovzgoje. S svojo ideologijo in zgledom je vplival še na prihodnje generacije slovenskih gornikov, tudi po drugi svetovni vojni. Njegova močna osebnost je bila za Skalo zelo pomembna tudi v obdobju napadov javnosti zaradi prvih smrtnih žrtev v stenah. Juga je pokopala lastna neizprosnost in popolna vera v moč volje. Padel je leta 1924 v danes imenovanem Jugovem stebru v severni steni Triglava. Kljub Jugovi smrti se je alpinizem v Skali razvijal še naprej v podružnicah na Jesenicah, v Kamniku in laško-celjski podružnici. V tem obdobju so se uveljavili znani plezalci in plezalne naveze, ki so opravili pomembno pionirsko delo v naših gorah.

TK Skala je imel tudi svoje reševalno moštvo, ki je bilo bolje usposobljeno kot reševalno moštvo pri SPD.

Dr. Tuma je bil sprejet v Skalo brez preizkusne dobe leta 1926 in leta 1930 je izšel Tumov Pomen in razvoj alpinizma, leta 1932 pa Kajzljev Naš alpinizem. Skala je zaorala ledino tudi na tem področju. Tuma je imel podobne ideale kot bolj znani triglavski župnik Jakob Aljaž. Jakob Aljaž je kot duhovnik gradil svoj “program” za Slovence na duhovnih vrednotah, hkrati pa se je zavedal tudi pomena gospodarskega napredka in moči za uveljavitev slovenstva. Prav tako se je zavedal pomena kulture, ljubezni do slovenskih gora in domovinske zavesti. Ker se je zavedal simbolnega pomena najvišje slovenske gore Triglava za prihodnje rodove Slovencev, je vrh Triglava preprosto kupil in ga rešil pred posegi tujcev, ki mu tako niso mogli preprečiti postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava.

Tuma je več kot dve desetletji zbiral in zapisoval imena vrhov in grebenov gora, dolin, rek in jih grafično prikazal v orografskih skicah in zapisih tudi v širšem evropskem prostoru. Zapisoval je podatke in imena orodij, ki so jih uporabljali takratni naseljenci teh območij pri svojem delu kot kmetovalci, lovci, pastirji, in spoznaval, da so pomeni teh imen razumljivi le v slovenskem jeziku. Današnja Skala to delo nadaljuje in izsledke raziskav predstavlja v zbornikih simpozijev o prvotnih prebivalcih v širši Evropi ob podpori SDS vsako leto v Bovcu in drugje.

Tuma si je v parlamentu v Trstu prizadeval za uveljavitev rabe slovenskega jezika v parlamentu in na sodiščih v Trstu, Gorici in Tolminu. Dosegel je tudi začetek graditve ceste od Bovca do Trente. V Posočju do Trsta pa je z ustanavljanjem zadrug in hranilnic povzročil tak vzpon gospodarstva, da je bil Trst videti kot gospodarsko središče Slovenije in je Italija morala sebi ustrezno ukrepati.

Po ustanovitvi TK Skala leta 1921 je bil osrednji klub v Ljubljani, podružnice pa na Jesenicah, v Bohinju in Lučah. Zelo dejaven je bil z mnogimi odseki. Leta 1934 pa so začeli graditi bivak 1 v Veliki Dnini pod Škrlatico. Posnemali so jih graditelji v Tržiču, Kranju in Celju. Ljubljanska Skala je zgradila skalaški dom na Voglu, a je med vojno pogorel. Storilci se še niso prijavili.

Skalaši iz idejnega kroga dr. Henrika Tume so SPD stalno očitali, da postaja samo hotelsko-gostilničarsko društvo in da nima razumevanja za kulturno in znanstveno poslanstvo, za plezanje v skali in snegu, za odprave v tuja gorstva in vzgojo gornikov. Skala je v obdobju med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ter s tem zavestno in vztrajno vplivala na razvoj SPD. Nasprotja med Skalo in SPD so se na koncu uravnala v prid slovenskega gorništva. Obe strani sta opravili veliko delo.

Nadvse zanimiva je tudi zgodba, povezana s križem, ki so ga skalaši postavil leta 1934 na vrhu Škrlatice v spomin vsem gornikom, ki so umrli v slovenskih gorah. Vi ste ga skupaj s kolegi skalaši znova postavili, mislim da leta 1995 ali 1996.
Prva odločitev leta 1995 znova ustanovljene Skale je bila, da obnovimo veličastni šestmetrski križ na vrhu Škrlatice, 2740 m. Postaviti ta križ se je zaobljubil član TK Skale, ki se je v gorah ponesrečil, a je preživel. Preden je križ postavil, pa je preminul v snežnem plazu. Zato so skalaši naročili križ in ga nesli od Aljaževega doma v Vratih na vrh Škrlatice, kjer so ga postavili leta 1934. Križ so vandali porušili leta 1953, tako da so ga z dletom odsekali in ga vrgli čez severozahodno steno Škrlatice. Pri tem nekulturnem početju je bil udeležen tudi kdo od tistih, ki so ga leta 1934 postavljali. Imena sem se odločil pozabiti. De mortibus nil nisi bene.

Od Planinske zveze Slovenije o tem zavrženem dejanju niti besede. Pri plezalcih in gorskih reševalcih se je na alpinističnem odseku AO Matica oglasil samohodec Marjan Prevec in iskal somišljenike, da bi križ, ki ga je našel kakih  70 metrov pod vrhom stene, kjer se je zagozdil, dvignili iz stene in ga postavili na svoje mesto. Bili smo na sestanku, ki sem ga kot načelnik odseka vodil, in Marjan nam je svoj načrt razložil. Fantje so vstali, mu obrnili hrbet in drug za drugim odšli skozi vrata. Ostala sva sama. Obljubil sem mu, da bomo križ postavili nazaj in da bova odšla na Škrlatico, da napraviva načrt za ta podvig. Bili so svinčeni časi in nevarno je bilo, če bi te kdo izdal.

Marjan nove postavitve križa ni dočakal. Bil je srčni bolnik. Umrl je v gorah, na najlepšem kraju, kjer ne bo težko umreti in ga ne bo mogel nihče najti. Kljub iskanju ga niso našli. Ko je Skala oživela, smo vložili prošnjo za priglasitev del za postavitev kopije prvotnega križa, ki smo ga dali izdelati po originalnih načrtih. Ker kljub našim prošnjam ni bilo odgovora z upravne enote Jesenice, smo 6. junija 1996 križ na Škrlatici postavili. Začeli so se pravi napadi Planinske zveze Slovenije in drugih entitet, kar je po še danes videnih scenarijih na široko predvajala “nacionalna” RTVS. Bil sem zaslišan na Upravni enoti na Jesenicah in dobil sem zelo hitro odločbo, da mora SGK Skala križ podreti in odstraniti do 1. 6. 1997, ker sem prosil v postopku, da bi rušenje križa zaradi zimskih razmer v predvidenem roku prestavili. Takoj smo začeli z akcijo zbiranja podpisov na peticiji za preklic odločbe. Ko smo zbrali že prek 50 tisoč podpisov, tudi iz Evrope so že prihajali, se je minister Pavle Gantar premislil. Toda preklic odločbe je poslal na občino Kranjska Gora, mi pa smo za to izvedeli iz občil. Sledilo je iskanje križa. Našli smo ga v večjem kosu dobrih 100 m globlje, kot ga je opazil Prevec leta 1953. Steno smo opremili za spust ostankov križa in iskanje še manjkajočih delov s 14 stalnimi sidrišči. En del križa smo našli pod steno, vse manjkajoče dele v steni. Našli smo tudi dve plošči, ki sta se odtrgali od križa: “Žrtvam gora, TK Skala 1934” in drugo “Kot žrtve ste padli v borbi za nas”, ki so jo leta 1945 dodali partizani ali pa vojaki. Tik pred zimo 1999 je 50 skalašev, gornikov in gornic dele križa odneslo izpod stene Škrlatice do kapelice v Malem tamarju v Krnici. Tam je bila zahvalna slovesnost v navzočnosti župnika iz Kranjske Gore Marka Benedika in triglavskega župnika z Dovjega Franceta Urbanije.

No, naj se vrneva malo nazaj. Kot sem prebral v vašem zborniku Skala 2021, se je TK Skala na občnem zboru 14. novembra 1940 preimenoval v Alpinistični klub Skala, banska uprava Dravske banovine pa je to spremembo potrdila 7. februarja 1941.
Drži. Skala je leta 1940, pred izbruhom druge svetovne vojne sprejela sklep o spremembi imena iz TK Skala v Alpinistični klub Skala (AK Skala). Banska uprava Dravske banovine je spremembo potrdila 7. januarja 1941. Začetek vojne je uradno spremembo preprečil, saj članov Skale ni bilo več mogoče sklicati.

Kaj pa se je zgodilo z AK Skala med drugo svetovno vojno in po njej?
Po začetku druge svetovne vojne leta 1941 in italijanski okupaciji Ljubljane je TK Skala dobil vabilo, da se priključi Italijanskemu klubu alpinov (Club alpino italiano CAI). Tajnik Skale je bil takrat Edi Kržan, ki je uničil vso dokumentacijo TK Skala, vključno s seznami članov. Kot mi je povedal, je menil, da bi bila odklonitev ponudbe slabša rešitev zaradi posledic zavrnitve te ponudbe.

Fašizem nam je vzel tri leta življenja Skale, ki ji komunizem po letu 1945 ni več dovolil delovati. Do vnovične ustanovitve je vzel Skali kar petdeset let življenja, torej 12,5-krat let več kot fašizem. Fašizem je onemogočil delovanje Skale za tri leta, komunizem pa za 50 let, oba skupaj 53 let. Tri leta  italijanske okupacije in petdeset let komunistične. Italijanska med vojno, komunistična v obdobju svobode, totalitarne seveda.

Po demokratizaciji in ustanovitvi pa ste skalaši spet svobodno zadihali. Kot sem prebral v prej omenjenem zborniku, ste 28. septembra 1995 ustanovili Slovenski gorniški klub dr. Henrik Tuma, ki pa se je 23. junija 1997 preimenoval v današnji Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. V zanimivem zapisu Bojana Pograjca v zborniku sem prebral, da ste se Janez Janša, Bojan Pograjc in vi po sestopu z Lepega Špičja v osrčju Julijskih Alp 31. julija 1995 odločili, da obudite skalaški klub …
SGK dr. Henrik Tuma je bil ustanovljen leta 1995 v Ljubljani, konec leta 1996 pa je bil ustanovljen SGK Savinjske doline v Lučah. In naslednje leto smo se dogovorili, da skupaj ustanovimo zvezo gorniških klubov z imenom Slovenski gorniški klub Skala in podpisali pogodbo na Knezovi domačiji nad Robanovim kotom, s tem pa so posamezni klubi dobili ime Gorniški klub … s svojim izbranim imenom. 15. novembra smo v Ljubljani pripravili akademijo ob ustanovitvi in registraciji SGK Skala 31. julija 1995. Alpinist Janez Janša ter gorska vodnika Tone Jeglič in Bojan Pograjc so po vzponu v Lepem Špičju sestopali v Ravni dol. Kot že večkrat prejšnja leta pa tudi takrat so se pogovarjali o svobodi gorniškega duha, ki jo je gojilo Slovensko planinsko društvo (SPD), zlasti pa Turistovski klub Skala (TK Skala). Tone jo je kot starosta primerjal s časom po drugi svetovni vojni. Janez jo je postavil v čas osamosvajanja in prvih let samostojnosti. Bojan je pridal francosko izkušnjo sobivanja Francoskega alpskega kluba (takrat še Club alpin français, danes Federation française des clubs alpins et de montagne) in Francoske zveze za gorništvo in plezanje (Federation française de la montagne et de l’escalade), ki jo je osebno doživel kot diplomant francoske Državne smučarske in gorniške šole (École Nationale de Ski et d’Alpinisme) v Chamonixu.

Janez se je ustavil in obrnil proti prijateljema: “Ne, ne, ne bomo počivali, samo predlagati vama želim, da ustanovimo slovenski gorniški klub, ki bo moralni naslednik TK Skala in AK Skala. S tem bomo v samostojni domovini Sloveniji osvobodili gorniškega duha, ki je izgubil svojo vsestransko svobodo pred petdesetimi leti. Saj sta za to?” je po spominu zapisal Bojan. Pogovorili smo se o tem, kaj je treba postoriti za ustanovitev kluba. Bojan je imel še sveže izkušnje izpred dveh let z ustanovitvijo Združenja gorskih vodnikov Slovenije in je po vojaško pridal še časovne mejnike ter nekaj imen gornikov, ki jih bo zvečer poklical, da bo s številom članov zadoščeno pravilom. Kot da se ne bi zavedali veličine spočete ideje, kot da je bila njihova namera nekaj samo po sebi umevnega, čeprav je zagotovo tlela v srcih in dušah mnogih posameznikov celih petinpetdeset let, so se nato, znova v tišini, asketsko odpravili še na sprehod do lovske koče na Planini v Plazeh, preden so se odžejali v Tonetovem drugem domu nad Trento.

Kako je Slovenski gorniški klub Skala danes organiziran? Koliko klubov združuje?
Gorniški klubi so še vedno povezani v Slovenski gorniški klub Skala (SGK Skala), ki je nastal po ustanovitvi Gorniškega kluba Luče. Od takrat je ime vsakega kluba sestavljeno iz oznake GK in imena, ki je izbrano iz geografske lokacije, območja, na katerem deluje, ali prevzame ime osebnosti, ki je pomembna za razvoj TK Skala. Na primer GK dr. Henrik Tuma, GK Limbert, GK Luče, GK Jakob Aljaž in tako dalje. Prav tak način je bil prvotno v Turistovskih klubih: TK Jesenice, TK Luče.

Oznako turistovski so sprejeli, ker so skalaši hodili na ture.

In kaj so danes glavne dejavnosti Slovenskega gorniškega kluba Skala?
SGK Skala vsako leto že v decembru izda Zbornik izletov, pohodov, tur za območje celotne Slovenije ali v druge države za naslednje leto. Zanimanja in prijav je vedno več, zato raste tudi število GK, ki se lahko opredelijo za različne dejavnosti, kot na primer Turni klub gora (turno smučanje), TK gorskih kolesarjev Volja, Klub gorskih sankačev, GK jadralnih padalcev. SGK Skala danes združuje 12 gorniških klubov. Ti so pripravili vrsto poti ali brezpotij v gorah in po Sloveniji, kot so Aljaževa pot, Abramova pot, Slomškova pot in druge, jih vzdržujejo in skrbijo za varnost na njih.

Vsako leto je na Škrlatici spominska slovesnost ob križu. V Lepeni pa imamo vsako leto tabor SGK Skala in SDS, ko v času tabora prirejamo simpozij s tematiko Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, potem ko smo v prirejanju javnih predavanj Univerzitetno znanstvenega foruma pri SDS v Ljubljani poslušali nekatere raziskovalce tega področja, kot so Šavli, Tomažič, Perdih, Tuljajev, Krnel Umekova, Rant, Janša, Bizjak, Jeglič in številni drugi. Po vsakem simpoziju izide zbornik.

V kašnih odnosih pa ste danes s Planinsko zvezo Slovenije?
Stalni spori med TK Skala in SPD so se po medsebojnih kritikah med “starimi” in “mladimi” s prihodom dr. Pretnerja na mesto predsednika SPD nehali. Z dr. Tumo sta odnose uredila, ko je SPD sprejela nekatere ideje skalašev. To je trajalo do konca obdobja med obema vojnama, ko se je TK Skala preimenoval v AK Skala. To odločitev je kljub potrditvi banske uprave februarja 1941 italijanska okupacija Slovenije preprečila. Italija je blokirala delovanje Skale od leta 1941 do 1943 ob razpadu Italije. Komunisti so delovanje Skale preprečevali, zato je bil GK Skala dr. Henrik Tuma ustanovljen šele leta 1995 v pokomunistični Sloveniji. Skupaj s tremi leti italijanske okupacije in 52 leti komunistične okupacije je bila Skala mrtva 55 let. Vedeti moramo, da je bila Planinska zveza Slovenije najbolj množična komunistična organizacija, zato od PZS ni bilo nobene podpore niti namere, da bi dovolili vnovično ustanovitev Skale.

Veliko pozornosti namenjate tudi prepričanju, da smo Slovenci avtohtoni prebivalci raja pod Triglavom. Da tu živimo že tisočletja …
Iskanje slovenskih korenin je že od leta 1926, ko je bil dr. Henrik Tuma sprejet v TK Skala, ena od stalnih temeljnih usmeritev delovanja TK Skala. Nadaljevala se je v Univerzitetno znanstvenem forumu SDS, v katerem so bili dejavni tudi današnji člani SGK Skala. Vprašanju, kdo smo, od kod smo prišli in od kdaj smo Slovenci na ozemlju današnje Slovenije in Evrope, je dr. Henrik Tuma posvetil največji del svojega življenja in delovanja. Raziskoval je izvor poimenovanj dolin, voda in gora, orodij, ki so jih nekdanji prebivalci uporabljali, in ustvaril ogromno materiala za zdajšnje in prihodnje raziskave. To delo in raziskave so v današnji Skali poleg alpinizma temeljna usmeritev. Izsledke naših raziskav danes lahko primerjamo s podobnimi raziskavami v svetu. Slovenska uradna stroka na področju jezikoslovja in zgodovine nove poglede zavrača. Ko smo po Boru sodelovali s Šavlijem, Tomažičem in z drugimi, smo imeli vedno prepolne dvorane, predstavniki uradne znanosti pa so nas kritizirali. Najglasnejša je bila tovarišica Slapšakova, ki, kot se je izkazalo, ni Slovenka in jo še vedno pogosto vidim na RTVS. Skratka, stvaren dialog ni bil mogoč in mi gremo le naprej. Naše novejše genetske raziskave kot mnoge  po svetu kažejo, da je teorija prihoda Slovencev na današnje ozemlje v 6. stoletju iz zakarpatskih močvirij čisti konstrukt, ki ga širi uradna znanost, da z njim zastruplja že mladino v šolah. To je podpirala ob sodelovanju slovenskih veleumov avstro-ogrska država, potem komunistična Jugoslavija in zdaj postkomunistična Slovenija.

In kakšne načrte imate v  Slovenskem gorniškem kluba Skala za prihodnost?
Predsednik PZS Bor Peršolja pravi, da PZS izhaja iz tradicij slovenskega gorništva, SGK Skala pa iz tradicij slovenske gorniške dejavnosti. Gre za očitno norčevanje, ki pa ni nedolžno. Gre za prisvajanje tradicij slovenskega gorništva s strani PZS. To pa pomeni isto kot kraja imena- identitete, ki se danes v svetu obravnava kot najtežji in najbolj nevaren kriminal. Peršolja pravi, da je obe definiciji treba razumeti z upoštevanjem okoliščin, duha časa, v katerem sta nastajali, in različnih pogledov posameznikov (tudi nezaupanja in odklonilnih stališč do sodelovanja v PZS). Dejstvo je, da sta obe organizaciji po svoje nosilki gorništva. Če v širšem smislu to razumemo kot alpinizem, potem je Skala nosilka gorništva od 1921 do konca druge svetovne vojne, PZS pa po njej. Kje pa je bila Skala ne od konca, ampak od začetka italijanske okupacije pa do leta 1945? Kje je bila Skala od leta 1941 pod italijansko okupacijo, ker ni sprejela sodelovanja, beri združitve z Italijanskim alpinističnim klubom? In kje pod slovensko komunistično okupacijo do leta 1995? Bom sam odgovoril. Takole pravi B. Peršolja v Planinskem vestniku: V tem združevanju (tradicije slovenskega gorništva in slovenske gorniške dejavnosti, op. p.) je zelo pomembna družbena vloga PZS, ker skuša v tem prostoru, ko se vsi ves čas delimo, združevati ljudi in ideje. In dalje Planinska zveza Slovenije je nepolitična nevladna organizacija, ki v okviru svojega poslanstva že vseskozi združuje ljudi različnih svetovnonazorskih in drugih pogledov, ki jim je skupna zgolj hoja v hribe, izvajanje gorskih športov in drugih aktivnosti, povezanih z gorami na način, ki odraža spoštovanje do narave, tradicije in običajev ljudi, ki živijo v gorskem svetu. Za zjokat’ lepo, dragi moj predsednik, tudi moj predsednik ste. Ali mislite, da sem pozabil na napad PZS na gore, gorništvo in vse izpeljanke, ko ste zahtevali, da se vsi prispevki v PV zavrnejo, če vsebujejo le eno besedo gora ali katerokoli njeno izpeljanko. Isto velja za vse najdbe v starejših PV. Uredništvo je imelo toliko spoštovanja do PV, do bralcev in slovenske besede,  da se je tej zahtevi uprlo z ustrezno obrazložitvijo.

Kot dobra volja za resnično, torej za vse koristno sodelovanje še en nasvet. Najprej popravite svoje ime, ki ste ga dobili od PSJ- Planinarskog saveza Jugoslavije. Prej smo imeli ime SPD- Slovensko planinsko društvo. Torej bi veljalo za Planinsko zvezo Slovenije ime SPZ- Slovenska planinska zveza. Planinska društva pa ostanejo še naprej Planinska društva (PD), vsako s svojim imenom kot doslej. Sprejmite iskreno ponudbo za sodelovanje in storite ta prvi korak, da boste res lahko zavezani svojemu statutu.

Iz tradicije planinstva se očitno želite prestaviti na tradicije gorništva. Morda vas moti sama beseda planina, ki prvotno pomeni planšarstvo; planina je s travo porasel svet, navadno v gorah, namenjen paši, gnati živino v planino na pašo; planinarstvo je sinonim za planšarstvo. Planšarice in planšarji so poleti na planinah planinke in planinci* (* fran.si).

In še vprašanje za konec. Kako komentirate aktualno družbenopolitično dogajanje v Sloveniji, ki ga je v veliki meri zaznamovala tudi epidemija novega koronavirusa?
Sedanje družbeno dogajanje v Sloveniji je postalo še bolj iracionalno, kot je že bilo pred epidemijo novega koronavirusa. Pred našimi očmi je prišlo do razpada vlade. To ni bilo koristno pred približevanjem epidemije. Dobili smo novo vladno koalicijo, ki je nastala z vstopom različnih stank v vlado. Že prvi dan je bila soočena z nujnimi izzivi: premalo kadrov vseh profilov v zdravstvu, premalo bolnišničnih kapacitet, premalo ali nič opreme za zdravljenje covidnih bolnikov. Novi koronavirus sploh še ni bil dovolj znan, niti načini zdravljenja, zdravila in potrebna oprema. Premalo je bilo zaščitne opreme za zdravstveno osebje in za prebivalstvo. Ni bilo podatkov, s čim posamezni zdravstveni zavodi razpolagajo, ne kaj in koliko kdo potrebuje. Slab vtis so napravile prve morda premalo utemeljene izjave nekaterih predstavnikov NIJZ, dokler vlada ni izvedla določenih kadrovskih sprememb. Še bolj so bile neprimerne izjave nekaterih zdravnikov, ki so nasprotovali ocenam najbolj usposobljene stroke in s tem zmedli ljudi, da niso verjeli ne stroke ne ukrepom vlade, ki jih je sprejemala v sodelovanju s stroko.

Državne rezerve so bile prazne in vlada je začela mrzlično naročati opremo od rokavic in mask do ventilatorjev. Pri tem pa se je bíla prava vojna med državami EU za zaščitno in zdravstveno opremo. Pravil naročanja in nabavnih postopkov pri tem kaosu in odgovornosti za življenje ljudi se ni moglo upoštevati. To je izkoristila opozicija in začela s kritiziranjem vlade na vsakem koraku. Tu največ škode povzroča RTVS, ki množično širi in predvaja predvsem nekritične in lažne izjave posameznikov in skupin, ki to izrabljajo za rušenje vlade. Za vse težave je potem povsod kriva vlada. Tudi za veliko število mrtvih v domovih za ostarele. Pravi krivec pa je neprimerna arhitektura in prostorska zasnova objektov. Največ krivde za veliko število mrtvih v tej epidemiji ima RTVS, ki ni nacionalni medij in bo za to moral odgovarjati. Če bi ga razpustili in se naslonili na lokalne medije, bi,  upam, umrlo znatno manj ljudi. Ko bomo Slovenci dobili pravi profesionalni nacionalni medij, se bo tudi splošno stanje v državi gotovo izboljšalo.

Prav v zadnjem času slišimo tarnanje mamic, šolnikov, politikov, novinarjev in psihologov zaradi nepopravljivih posledic, ki so zadele otroke zaradi šole na daljavo in jih bodo spremljale vse življenje. Za naj bi bila kriva vlada in del stroke. Spominjam se medvojnih časov, ko smo (v mestih) dneve in noči preživeli v zaklonišču, včasih brez elektrike in ob grmenju bomb, pa otroci nismo jokali. Tudi ko včasih dva dni ali več nismo imeli kaj jesti in so nas starši spodbujali piti vodo, pa še danes ne čutimo nobenih posledic, le takrat smo bili bolj suhi.

Metod Berlec