Jože Možina: “Zgodilo se mi je, da sem napisal knjigo Slovenski prelom o naši medvojni zgodovini, a se mi je ob spremljanju aktualnih dogodkov porajal boleč občutek, da je na laži sloneča ideologija, ki je to preteklost ustvarila tako krvavo in krivično, znova v vzponu. Na to so me opozorili tudi številni bralci. Vsak krizni čas je zanje priložnost.”
Bilo je v nedeljo zvečer, 26. januarja letos, v župnijski dvorani na Brezovici, kjer smo z množico zbranih obiskovalcev in novih, ki so prihajali, čakali na začetek predstavitve knjige Slovenski razkol. Nastala je gneča, od nekod so nosili dodatne sedeže in ljudje so se spoštljivo nagnetli po celem prostoru prav do mene. Nekaj posebnega je bilo v zraku, skoraj slovesnega. Pred menoj so spokojno čakali prijetni obrazi starejših, mlajših, tudi mladostnikov, kdaj bom “zasadil” prvo besedo, ob meni je stal domači župnik. In v tistem trenutku je izza mojega hrbta proti množici zaplaval čudovit metulj, velik pomladni pisanček s črno-rdečim in belim vzorcem, za katerega v literaturi beremo, da se pri nas pojavi šele maja. Ostrmeli smo in nekdo je vzkliknil: “Glej, prihaja pomlad!”
Urok se je razklenil
Podobno kot ta nenadejan metulj je med slovensko javnost nedavno prodrla moja knjiga Slovenski razkol, sad 20-letnega raziskovanja, zbiranja gradiva in pričevanj, monografija, za katero je dr. Mitja Ferenc napisal, da je to knjiga, na katero smo čakali desetletja. Besede so se izkazale za preroške. Prva naklada je pošla v šestih dnevih, druga podobno in tudi tretja že po tednu dni ni bila več na razpolago knjigarnam, ampak sem avtor zadržal del naklade za predstavitve. Vabila nanje so kar deževala. Po prvi v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, ko je posebej zunanje opazovalce šokirala visoka udeležba in je množica ostala pred vrati, se je nakazovalo, da se dogaja nekaj posebnega. Nekaj redko videnega in spoštovanja vrednega, pa ne zaradi avtorja, ki sem knjigo v dobri veri napisal, morda posredno. Poglavitno, zaradi česar so bili ljudje tam, je veljalo in velja veliki Temi – težko pričakovani resnici o slovenskem medvojnem razkolu, ki je prekrita s tisočero lažmi in še več trupel nedolžnih in je desetletja čakala, da pride na dan v tej obliki.
Letošnjo zimo se je urok množično razklenil, mnogim je bilo dano z branjem knjige in na predstavitvah videti in prepoznati ter utrditi resnično podobo najbolj usodnega in krvoločnega obdobja slovenske novejše zgodovine, ki je utemeljilo delitve v našem narodu tudi ves povojni čas vse do današnjih dni. Snovalce, prižigalce plamena razkola nikdar ni zanimalo, da se s tem, ko se pripadnike naroda, tako žive kot mrtve, deli na naše – priviligirane in one druge – zamolčane, ponižane, izgublja dragocena povezovalna energija, ki dviguje kulturno in gmoto raven nacije in pomaga preživeti v preizkušnjah. Tudi takih kot je sedaj s kužnim virusom. Povsem jasno je in instinkt zdravorazumskega človeka temu pritrjuje, da pot do napredka in enotnosti vodi le prek resnične podobe zgodovine, saj je na njej zgrajena naša stvarnost …
Poškodovanost mentalitete kot trajni virus
Hitro je bilo jasno, da je tako silen odmev in uspeh knjige pogojen tako s fascinantnimi dejstvi in dokumenti, ki jih knjiga prvič prinaša, kot tudi s tem, da delo sicer govori o zgodovini, vendar tisti, ki je tako živa in boleča, da gre pravzaprav za sedanjost. Zato na predstavitvah knjige ni bilo nekaj deset ljudi, ampak nekaj sto in skoraj povsod so morali pripraviti dodatne sedeže. Množila so se vabila, številna sem odklonil, prestavil na kasnejši čas, zmanjkovalo je knjig, gostovanja smo prestavljali v februar, marec, april, maj, junij, že na jesen. Izpeljali smo nekatere: od Ljubljane in Maribora do Gorice in Kranja, številne izjemne v trpeči krajih, kot so Dobrepolje, Brezovica, Škocjan … Povsod premalo prostora, veliko ljudi, nekaj posebnega, izjemen blagoslovljen čas, ki ga težko ubesedim. Na stotine srečanj z ljudmi in pogovorov ob podpisovanju knjige, vse to me je resnično zaznamovalo za vedno. Imam izkušnjo stika s pristno slovensko dušo, trpečo in hkrati trdoživo, neomajno v iskanju resnice. Virus iz Kitajske je ta “pohod” ustavil, kot tudi skoraj celotno življenje in delo. Vse to je začasno. Epidemija nas res močno stresa in ogroža, a ko bo minila, se bom spet postavil na noge in na pot po slovenskih krajih.
Kljub krizi in ravno ob njenem izbruhu ter reakcijah dela politike in medijev nam je postalo povsem jasno, da bo covid-19 prešel, problemi ideološke poškodovanosti vrednostnega bistva naše nacije in škodoželjne mentalitete pa bodo ostali kot nekakšen trajni virus, ki je med vojno in po njej ubijal, zapiral in še danes zastrašuje, hujska in deli, ne glede na škodo in žrtve, ki grozijo vsem. Drugim očita tisto, kar počne sam. Straši pred avtoritarnostjo in nasiljem nasprotne, sedaj vladajoče strani, sami pa so z nasiljem prišli na oblast ter največje nasilneže še vedno častijo.
Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici
Pred dnevi mi je pisal kolega univerzitetni profesor in o konfliktni aktualni politiki v Sloveniji zaključil z vprašanjem: “Mar se ljudje iz tvoje knjige niso še ničesar naučili?!” Zmrazilo me je, ker tudi sam vidim preteče protislovenske vzporednice v besedah in ravnanjih kar številnih politikov in medijev, ki imajo stično točko v nekritičnem čaščenju revolucionarne ideologije. Gotovo so časi 1941/1942 povsem drugačni od 2020, vendar se določeni pojavi, sploh ideološka mentaliteta, sloneča na laži in propagandi, grozeče ponavlja. In postavlja vprašanje, ali se res ponavlja skrajno perverzna mentaliteta, ki je slovenske komuniste vodila v letih po začetku vojne? Takrat so tujo okupacijo videli kot priložnost in v uri narodove nesreče fanatično napadli slovensko demokratično stran, ki tega od rojakov ni niti najmanj pričakovala. Tako je bila mesece povsem neodločna, komunisti pa so se trudili, da bi jo z umori in umazano propagando kar najbolj kompromitirali pred narodom. Nastale žrtve, ki jih je komunistično delovanje pospešilo na vseh straneh, revolucionarjev niti malo niso ustavile pri njihovih prevratnih namenih. To je v knjigi Slovenski razkol predstavljeno do šokantnih podrobnosti na osnovi novo odkritih dokumentov in pričevanj. In kar želim tu izpostaviti: marsikaj iz zgodovine je mogoče uporabiti za razumevanje sedanjega časa.
Komunisti so živeli v svojem svetu ideološke prevare, za katero so njihovi vodilni vedeli, da je laž; končno so to sami izkusili v Sovjetski zvezi, a so brez pomislekov ljudstvo slepili in lagali naprej, neposredno v škodo naroda. Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici, in kar je skregano z zdravo pametjo – še vedno imajo trop posnemovalcev v politiki, medijih, kulturi … Pogosto na vodilnih in privilegiranih položajih.
Posledice negativne kadrovske izbire
Negativna ideološko pogojena kadrovska izbira in žongliranje z novimi obrazi v politiki je tudi v času, ko se je začela krhati mlada slovenska demokracija, naplavljalo čedalje manj sposobne posameznike na ključna vodilna mesta. Dominantni mediji so jih z nekritično podporo vsaj držali nad vodo, a čim so prišle že manjše preizkušnje, jih je po vrsti odplaknilo nazaj v politično podzemlje. Ta pogubni model generiranja marionet na vodilnih položajih, s katerim se je vzdrževala globoka država, se je izkazal za skrajno nevarnega ob soočenju s sedanjo epidemijo. Prejšnjemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu je generalna politična vizija levice, skoncentrirana v paroli “samo, da ni Janša”, omejila presojo do te mere, da je skupaj s svojim medijskim pratežem v imenu svojih mentorjev storil vrsto usodnih napak in opustitev. Ni se zmenil za predloge in opozorila zdravnikov, prvaka SDS in opozicijskih medijev, ampak je grožnjo pandemije za Slovenijo skupaj z dominantnimi mediji podcenjeval in naposled obupal, dezertiral ter z odstopom sicer popeljal elito globoke države v politični bankrot, bolj pomembno pa je, da je slednja skupaj z njim pustila na cedilu slovenske državljane.
Za učinkovitejšo zajezitev virusa, kar bi rešilo več življenj, je bilo prepozno vsaj potem, ko so se slovenski zimski turisti (za razliko od hrvaških) vračali iz Italije brez vsake kontrole in covid-19 razsejali po številnih krajih. Tako je Slovenija usodno zamudila tudi zahvaljujoč medijsko konstruiranim novim obrazom in škoda je že in še bo nepopisno večja. Tudi sicer so posledice pandemije na svetovni ravni tako nepredvidljive, da lahko le upamo, da posamezni deli sveta, celo Evropa, ne zapadejo v kaos in nasilje, pomanjkanje, celo lakoto ali posledično v pospešen začetek konca civilizacije, kot je evropska.
Slovenijo in svet čaka preizkušnja, kakršne ni bilo od španske gripe pred sto leti. S to razliko, da imamo sedaj veliko več kot po prvi svetovni vojni in da smo kot družba veliko bolj pomehkuženi in neprimerno manj pripravljeni/sposobni imeti manj. Nastopa torej nadvse zahteven čas. V pomenu grožnje za varnost in življenje česa podobnega po drugi svetovni vojni in revoluciji ni bilo. Nastopa torej obdobje velike potrebe po pametnem vodenju, povezanosti in dejavni podpori vsem, tudi novi vladi, ki se odgovorno spopada z grožnjo. In tu nastopi ekstremni del levice s svojimi vplivnimi medijskimi podporniki, ki s svojo propagandno vojno od prvega dne ruši vlado, ki je čez glavo zaposlena z reševanjem tistega, kar so oni sami zavozili, razpadli in pobegnili s prizorišča odgovornosti. Ne poznamo države, kjer bi se dogajalo kaj podobnega. Iz besed in ravnanj marsikoga je slišati, da poglavitna skrb ekstremne levice ni spopad z virusom, ampak napad na komaj vzpostavljeno vlado, ki tako bije boj na dveh frontah. In tu so takoj, skoraj od prve ure dovoljena vsa sredstva, tudi laži, sploh pa hujskanje in manipulacije. Bojazen slovenske levice ni v tem, da bi bila Janševa vlada neuspešna, strah jih je, da bo uspešna. In zato ovire, medijski linč in propaganda. In v tem je velika perverznost njihovega delovanja v tej kritični dobi. Spomnim se Kardelja, kako mu je nekoč ušlo, da so ob pretečem napadu sil osi na Jugoslavijo komunisti ovirali povezavo kraljeve vlade z zahodnimi zavezniki. Njim je bila važnejša revolucija, ne pa rešitev države.
Ob takih ravnanjih se mi vsiljuje vzporednica s časom, ki ga Slovenski razkol obravnava. Gre za agresivno miselnost, ki ne izbira sredstev za svojo prevlado in je dejansko nevarna demokraciji in blaginji vseh. Kako drugače razumeti nasprotovanje vključitve Slovenske vojske v varovanje južne meje, kjer je v teku nov naval migrantov, za razbremenitev policije, ki jo nujno potrebujemo za nadzor spopada z virusom znotraj države? Argumenti proti Slovenski vojski slonijo na laži; tega se ekstremisti zavedajo, a lažejo naprej. Podobno kot njihovi vzorniki leta med vojno in po njej. Pravijo, da: jih skrbi militarizacija družbe in omejevanje demokracije, ob tem pa se razglašajo za ponosne naslednike KPS, partije, ki je vse, kar je ustvarila, predvsem zlega, storila z diktaturo in skrajnim militantnim nasiljem. Seveda jih ne skrbi navzočnost Slovenske vojske, ki državljanom kvečjemu vzbuja občutek varnosti. Ovirati želijo prizadevanja za zaporo južne meje, ovirati želijo zaščito države. Spraviti želijo vlado v še težje razmere, jo kompromitirati in znova napasti. To so njihovi nameni ob upoštevanju vzporednic s prelomnim časom druge svetovne vojne, kot ga razkriva knjiga Slovenski razkol. Možnosti, da jim uspe, so manjše. Hvala Bogu tudi zato, ker so mnogi to knjigo prebrali in razumejo.
Zgodilo se mi je, da sem napisal knjigo Slovenski razkol o naši medvojni zgodovini, a se mi je ob spremljanju aktualnih dogodkov porajal boleč občutek, da je na laži sloneča ideologija, ki je to preteklost ustvarila tako krvavo in krivično, znova v vzponu. Na to so me opozorili tudi številni bralci. Vsak krizni čas je zanje priložnost. Gre za skrajno in brezobzirno miselnost, ki je usodno razbila Slovence med vojno in kasneje. V časih, ki prihajajo, bo potrebno vedenje in pravočasno prepoznavanje te mentalitete. Potrebnega bo tudi veliko več pravočasnega državljanskega poguma, da se kaj takega ne bi ponovilo. Ni kaj razmišljati, napolnimo čas, v katerem živimo, z glasno navzočnostjo, da pristne slovenske in krščanske vrednote, ki so ta narod poglavitno oblikovale, ne zamrejo. Poskrbimo, vsak po svojih močeh, da bo tisti metulj, ki je vzniknil sredi zimskega večera na Brezovici, poletel do zrele pomladi, ki je njemu podarjen čas.
Jože Možina, Družina