“Stari pregovor pravi, če hočeš, da bodo o tebi dobro govorili, moraš umreti. Mi bi pa lahko dodali, ali pa si borec narodnoosvobodilnega boja (NOB). O njih se mora vedno dobro govoriti. Tako pred, kot po smrti. Za to skrbi slovensko sodstvo, ki je borce NOB vedno obravnavalo kot svete krave,” je ob smrti partizana Franca Severja s partizanskim imenom Franta, povedal Franci Kindlhofer. Da je vsa ta fama okoli Frante zgolj mitološki balonček, pa je mnenja zgodovinar dr. Jože Dežman: “S to mitologijo, ki jo zganjajo, delajo škodo spominu nanj,” je bil kritičen.
Franci Kindlhofer, žrtev komunističnega režima, bil je namreč eden izmed otrok s Petrička (taborišče Teharje pri Celju), je na Vrhovno državno tožilstvo RS, Urad generalnega državnega tožilca, pred leti podal kazensko ovadbo zoper Franca Severja Franto, ki je včeraj umrl v 99. letu starosti. Komunisti so Kindlhoferju med drugim ubili mamo in ga oropali otroštva, Franta pa se je, kot vemo, samoprijavil kar v svoji knjigi. Kindlhofer meni, da je s to ovadbo izpolnil svojo državljansko dolžnost. “Ko sem vložil ovadbo proti zadnjemu prominentnemu zastopniku rdeče zvezde in osumljencu udeležbe pri masovnih pobojih nasprotnikov revolucije in vojnih ujetnikov, je tožilstvo zavrnilo ovadbo z utemeljitvijo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje,” je pojasnil Kindlhofer. Franta se je torej od tega sveta poslovil – vsaj pravno gledano – nedolžen, potomci in sorodniki pobitih v povojnih pobojih pa tako tudi v tem primeru niso dobili zaključka, ki bi si ga zaslužili. Kindlhofer je še pojasnil, da je za ustavitev pregona preiskovalnim organom zadostovala izjava osumljenca. “Ostala mi je le možnost civilne tožbe. Odvetnik mi je odsvetoval, ker, kot je sam izjavil, ne zaupa slovenskemu sodstvu,” je še povedal žalostno resnico.
Tako je tudi slovensko sodstvo zamudilo priložnost, da se opere suma, pristranskega stališča, kar zadeva zločine NOB. Proces proti Francu Severju Franti ni bil mišljen tako, da bi se doseglo kaznovanje osumljenca, saj bi bila takšna obsodba verjetno zaradi njegove visoke starosti neučinkovita. “Moj namen je bil v prvi vrsti obsodba sistema, kateremu so storilci kot Franc Sever služili in povzročali narodu ne samo velike življenjske izgube ampak tudi ideološki razkol,” je povedal Kindlhofer. Že sama njegova pojava v taborišču Teharje, bi morala zadostovat za natančno proučevanje njegove vloge pri usmrtitvah. Saj je tja prišel iz Maribora, kjer je pomagal pri polnjenju tankovskih jarkov s trupli prebeglih Hrvatov. Vsaj tako priča nekdanji visoki obveščevalec znane II. Moslavačke brigade Josip Kotnik, v svoji knjigi z naslovom Svi umiru jednako: “Izvršioci su bili organi KOS-a: neki Brajko iz OZNE Jugoslavije, pa neki Franta, potpukovnik Slovenac i treći član KOS-a iz Hrvatske.” Torej, če prevedemo v slovenščino, izvrševalci so bili organi KOS-a: nek Brajko iz OZNE Jugoslavije, pa nek Franta, podpolkovnik Sločenac in tretji član KOS-a s Hrvaške.
Ljudje osumljeni velikih zločinov krasijo sezname častnih občanov
“Če je bilo to tako, potem ni čudno, da se iz njegovega partizanskega življenja najbolj izpostavlja preboj na Menini planini potem pa njegova kariera po vojni. Če je tako pisati o nekem umrlem pietetno, ne vem odgovora. Gotovo so pa naše sodstvo tisto in volja politikov, da se te stvari končno uredijo tako, da ne bodo osumljeni ljudje velikih zločinov krasili sezname častnih občanov. Gotovo bo pa še ZZB poskrbela za ponovno žaljenje žrtev in lažno zgodovino. Vse to najmanj koristi mrtvim,” je Kindhofer zaključil svoje razmišljanje ob smrti Frante.
Da je ob smrti nekoga, ki je sodeloval pri množičnih pobijanjih neokusno pisati neke hvalospevne nekrologe, je mnenja tudi zgodovinar dr. Jože Dežman, ki je obsežno pisal o Franti. “S to mitologijo, ki jo zganjajo, delajo škodo spominu nanj,” je dejal. Ob tem je še spomnil, da je so podatki o bitki na Menini v glavnem lažni, film ki je bil o tem posnet, pa je najslabši možni film. “Niti špageti vestern se mu ne more reči,” je ocenil. Spomnil je tudi na to, da se je Franta izognil preiskavi, ker se je skliceval na to, da je zgolj pregledoval dokumente. Preprosto ni bilo dokaznega bremena. “Je pa lepo, da je priznal, da je bil prisoten pri selekcioniranju,” je pokojnemu partizanu priznal Dežman. A to vseeno ne spremeni dejstev. Ta logika, da je povedal, da je nekaj ljudi rešil, v njegovem okrožju pa je bilo po vojni pobitih 1500 žrtev – to je po Dežmanovem mnenju podobno kot pri Mitji Ribičiču, ki je dejal, da jih je par rešil, zraven jih je imel pa tisoče na listi.
Sara Bertoncelj