Robert Golob je v zadnjem letu postal pravi strah in trepet svojih PR-ovcev. Po hodnikih se šepeta, da je njegova PR služba ves čas pozorna na primere, ko bo šef zopet izrekel kakšno neumnost, ki jo bo treba sanirati. Tudi pri poplavah se ni izneveril in je kot kakšen azijski samodržec napovedal ad hoc prosti dan, ko se bo odstranjevalo posledice neurij. Seveda so kritiki takoj opozorili, da gre za nespametno potezo z daljnosežnimi posledicami. In res – kot ena za drugo se pojavljajo nepredvidljive težave, ki razkrivajo, kako nepremišljena je bila odločitev.
Od začetka je videti, da gre za eno tistih Golobovih “navdahnjenih” idej (tipa “happy end” za sodnike in denar za gasilce na Krasu, ki nato ni nikoli prišel). Šefa sta nato morala pokriti tako vlada kot koalicijska večina v parlamentu. Kaj pa v resnici pomeni ta “velikodušna” gesta?
Kot opozarjajo ekonomisti – podjetja bodo izgubila 180 milijonov evrov, prav tako bo država izgubila celoten delovni dan plačevanja davkov. Ravno v tem trenutku, ko denar krvavo potrebujemo. A gre tudi za manjše birokratske zaplete, ki kažejo vso nepremišljenost takšnih posegov v ogromne sisteme delovnih procesov.
UKC Ljubljana tako, Celjska bolnišnica drugače
Kaj se bo zgodilo s kritičnimi procesi v zdravstvu? Kakor kje. V UKC Ljubljana potrjujejo, da bod0 zagotavljali vse zdravstvene storitve, ki so bile predvidene za ta dan, tako ambulantne kot hospitalne. “UKC Ljubljana izvaja solidarno dejavnost v vsem svojem delovanju, zato bomo solidarnost na dan solidarnosti v UKC izrazili na način, da bomo opravili vse predvidene zdravstvene storitve za bolnike,” so zapisali v sporočilu za javnost.
Videti je logično. Kako se naj vendarle potem prerazporejajo storitve, ki so bile naročene za 14. avgust? Saj bi potem morali prerazporediti čisto vse storitve, tako da se ogromen sistem naročenih pregledov in posegov prestavi za en dan, kar bi v zdravstvu povzročilo popoln kaos, sploh v slovenskem, ki mu že v normalnih časih grozi kolaps.
A bolnišnice niso tako enotne, kot bi bilo logično pričakovati. Celjska bolnišnica je ukaz politike razumela dobesedno, zato so sporočili, da bo na ta dan delo organizirano, kot da gre za praznik. “Vse napovedane zdravstvene storitve bodo za ta dan odpovedane. Nadomestne termine bodo pacienti prejeli v prihodnih dneh,” so zapisali. Torej bodo pacienti v ljubljanski bolnišnici privilegirani v primerjavi s tistimi v Celju. V tem trenutku pa že stopamo na spolzka tla neustavne neenakopravnosti državljanov, v primeru da se vse državne institucije ne bodo poenotile okrog tega, kako razumeti praznik.
Očitno so v bolnišnici Celje razumeli, da tako ne bo šlo, zato so zapis na spletni strani umaknili, pri tem pa se je Jelka Godec vseeno pametno vprašala, če gre za navodilo “ministra za zdravje” Roberta Goloba.
Kaos se bo razširil tudi na druge panoge
Dve državni bolnišnici, ki sta vsaka po svoje razumeli koalicijsko “darilo” prostega dne, sta le vrh ledene gore. Kaos se bo razširil v vse pore delovanja države. Problem nastaja v vzgoji in izobraževanju, saj bodo vrtci zaprti, zaradi tega pa njihovi starši ne bodo zmogli pomagati na terenu, kar je tudi smisel prostega dne.
Podjetja niso kot država, kjer je vseeno, če se v štirih letih nič ne naredi in če predsednik vlade poletje preživi v sončnih krajih z veliko vitamina D. Podjetja delajo na podlagi vnaprej dogovorjenih rokov, ki jih je treba loviti in se pri tem boriti z mednarodno konkurenco, ki ima po pravilu manj dopustov kot Slovenija. Ko se teh ne držijo, plačujejo penale ali še huje – izgubljajo pogodbe. Ljudje v javnem sektorju se ne zavedajo, kakšen gospodarski kaos lahko prinese le en nedelovni dan. V času korone je bilo seveda drugače, saj je ECB tiskala denar (katerega pa zdaj “odplačujemo” v obliki inflacije). Fiskalnih počitnic je konec. Zdaj bi bilo treba delati – tudi zato, da se poplave čim prej sanirajo. Zadnja stvar, ki jo Slovenija v tem trenutku potrebuje, je dela prost dan.
Vlada kot improliga
Ves kaos, ki je nastal zaradi prostega dne, pa kaže, kakšna improliga je trenutna vlada. Videti je, kot da vlada in koalicija le pokrivata trenutne dnevne navdihe človeka, ki mu je medijska imuniteta tako stopila v glavo, da je začel verjeti v lastno nezmotljivost. Večkrat v zadnjem letu smo videli enak ples politike: predsednik vlade reče nekaj šankovsko všečnega, a neumnega. Nato se ministri in državnozborska koalicijska večina trudijo, da bi ga pokrili. Pri tem jim izdatno pomagajo mediji. Tak ples je včasih smešen, včasih že malce patetičen, a na koncu ima posledice. Ne za Goloba, niti za koalicijo. Pač pa za nas navadne državljane.
Mitja Iršič