fbpx

Denis Poniž: Maturitetne komisije dijake poneumljajo z jugoslovanščino

Denis Poniž je slovenski pesnik, dramatik in literarni zgodovinar. (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Zadnji na tem svetu sem, ki bi Goranu Vojnoviću, bojda slovenskemu pisatelju iz prve jakostne skupine, poskušal onemogočiti njegovo pisanje. Naj človek piše, če misli, da zna! Kakor je danes že povsem zbledel literarni spomin na take socrealistične pisateljske korifeje, kot sta bila Miško Kranjec in Anton Ingolič (pa še kakšen skriboman njunega formata bi se našel!), tako sem trdno prepričan, da čez 50 ali 70 let nihče ne bo vedel, kdo je bil Goran Vojnović, kaj je napisal in pri kateri založbi je izdajal svoje romane.

A ker sam tega časa pozabe ne bom učakal, se raje posvetim sedanjosti, ko je tako imenovani slovenski pisatelj Goran Vojnović zvezda vseh literarnih zvezd, okinčan s priznanji in nagradami ter podprt s tiskanimi panegiriki nekakšnih pisunov, ki se sami imenujejo za literarne kritike.

Prebral sem dva izdelka tega pisatelja, Čefurje raus in Jugoslavijo, mojo deželo, najnovejšega umotvora, Fige, pač ne nameravam vzeti v roke, ker mi je povsem jasno, kakšen je idejni in estetski domet človeka, ki se je sam proglasil za apatrida, ki ne ve, kje je njegova domovina, a vztrajno in vsiljivo išče obljubljeno deželo, ki jo vidi v propadli državni tvorbi, tudi avnojska Jugoslavija imenovani.

Človek, rojen malo po tem, ko je umrl dosmrtni diktator te balkanske tvorbe, zagotovo veliko ve, posebej iz svojih osebnih izkušenj, kako veličastna je bila ta umetna tvorba, ki so ji prav v času pisateljevega rojstva hoteli zavladati predstavniki enega, po lastnem prepričanju božjega naroda. In ta izvrstno poučeni človek seveda na vse mogoče načine malikuje in objokuje propadlo državo ter jo slika kot nekakšno Arkadijo ali celo Indijo Koromandijo.

O jugo fantazmah piše na dolgo in široko in s svojimi ponarejenimi sentimenti vzbuja toliko pozornosti in občudovanja, hvaljenja in trepljanja po rami, da mu je ego zrastel preko vseh meja. V svojih kolumnah, objavljenih v nekem obskurnem časniku, mlati po dolgem in počez po vsemu, kar diši po slovenstvu, slovenski zgodovini, posebej tisti najnovejši, v kateri je nastala samostojna in suverena država, ki nam je predstavniki pisateljevega naroda niso hoteli dovoliti in so šli v juniju leta 1991 nad nas kar s tanki in avioni, pa so se hudo osmešili in opekli, svoj bes pa potem stresli nad druge narode nekdanje balkanske tvorbe.

Seveda je pisatelju, ki je človek, sestavljen iz imaginacije, fikcije, neuresničenih želja in artističnih prividov, táko je tudi njegovo pisanje, težko dokazati, da se za zavitimi besedami in stavki ne skriva tisto, kar je resnica njegovega sporočila. A tudi to me ne bi motilo, saj ima nenazadnje v demokratičnih družbah vsakdo pravico, da pove ali izreče tisto, kar misli, pa čeprav je skregano z zdravo pametjo in zgodovinskimi dejstvi. In ob pisateljskih dosežkih ter provokativnih kolumnah našega jugonostalgika se nisem oglasil, če ne bi ta figasta zgodba imela še enega dejanja, začinjenega z nekaj nečednimi podrobnostmi.

Maturitetni “strokovnjaki” ustvarjajo (ali si vsaj želijo ustvariti!) kimavce z upognjeno hrbtenico
Premalo prostora imam, da bi zapisal vse svoje opombe in pomisleke ob tem, kaj se leto za letom dogaja s slovenščino na maturi. Očitno pa je, da nekje ždi skupinica ljudi, tako imenovanih strokovnjakov za literaturo, pedagogiko, estetiko, sociologijo in še za kaj, ki si vsako leto izmisli nove naslove literarnih del, ki jih mora potem, hočeš nočeš, največkrat s stisnjenimi zobmi, generacija aktualnih maturantov, prežvečiti in to na način, kakor ga določijo ti “strokovnjaki”.

Za njihovo miselno obzorje je značilno, da v kali zatirajo vsako svobodno, individualno mišljenje, vsako osebno interpretacijo, še posebej táko, ki se z idejami vsiljenega literarnega dela ne strinja, ki najde v tem delu nelogičnosti, banalnosti, ideološke neumnosti in še bi se našlo. Z eno besedo: ti naši maturitetni “strokovnjaki” ustvarjajo (ali si vsaj želijo ustvariti!) kimavce z upognjeno hrbtenico, ljudi, ki o literaturi razmišljajo s tujo glavo, ponavljajo puhlice praznoglavih “strokovnjakov”. In vsako leto nas ti strokovnjaki za slovenščino na maturi presenetijo s kakšno posebej zabeljeno domislico, s kakšnim besedilom “bog-ga-nima-rad”, kakršna je letošnja figa od Fige že omenjenega slovenskega pisatelja Gorana Vojnovića.

Foto: STA

Vau! Ob vseh desetinah in desetinah kvalitetnih, da ne napišem antologijskih slovenskih romanov, ki so jih od Josipa Jurčiča naprej napisali slovenski pisatelji in pisateljice (se pravi književniki iz matice, zamejstva in zdomstva, ki so svoja dela napisali v slovenskem jeziku, ne pa v različnih slengovskih, žargonskih, pocestnih in vsakršnih drugih spakedranščinah); ob vsej resnični slovenski romaneskni literaturi, ki odpira tudi za današnji čas relevantna eksistencialna vprašanja, ti “strokovnjaki” najdejo prav Figo, napisano v lepem jugoslovanskem zbornem jeziku, razumljivo v detajle verjetno samo tistim, ki smo imeli »srečo«, da smo se v osnovni šoli učili t. im. “srbohrvaški” jezik in celo pisali v cirilici.

Ker pa “srbohrvaški” jezik nekako štiri desetletja ni več obvezna jugoslavenarska indoktrinacija (do 1991 je ostala ta indoktrinacija le del širše indoktrinacije, ki so jo izvajali v jugo vojski), je pač nenavadno, vsaj nenavadno, če ne bizarno, posebej v letu tridesete obletnice samostojnosti, da ti anonimni strokovnjaki izberejo prav delo, ki kar naprej evocira neke minule, zatohle in temačne čase, zanimive samo za tiste, ki imajo od tega koristi.

In tu je kleč! Od izbora, ki ni utemeljen v nikakršnih estetskih ali idejnih presežkih, ima korist ne samo avtor, del tesno prepletene mreže pisateljsko-založniško-kritiških osebkov, ki že desetletja določajo, kakšna bo slovenska literarna scena in kdo bo tisti, ki bo pobiral širokogrudno podeljevane subvencije, posebej založbi, ki izdaja tako literaturo, kakršna je Figa.

Te subvencije znašajo, dragi slovenski davkoplačevalci in davkoplačevalke, na daljši rok težke sto tisoče evrov! Tudi za knjige, ki neprodane ležijo v skladiščih, saj so natisnjene samo zato, da imajo določeni privilegiranci zagotovljene dohodke. In če potem neki obstranski roman postane maturitetno obvezno branje, je avtorju padla sekira v med in samo smeje se mu lahko, kako zlahka, mimo vseh relevantnih kriterijev, je uspel postati prodajna uspešnica, z vsemi bonitetami, ki so posledica takega “uspeha”.

Vir: KUD Kdo, celoten zapis je dostopen tukaj TUKAJ