Dejstvo je, da nekateri Janezu Janši nikoli ne bodo odpustili slovenske osamosvojitve, v kateri mnogi vidijo povod za razpad Jugoslavije. Ker so s koncem komunizma in divjo privatizacijo mnogi voditelji delavskega razreda obogateli bistveno bolj, kot bi v Jugoslaviji, so se s tem nekako sprijaznili. Kljub temu ne zamudijo priložnosti za jugoslovansko obračunavanje z Janšo.
Jugoslovenarstvo je v Sloveniji prisotno kot še nikoli v zgodovini
Vsako blatenje jim pride prav, četudi posredno škodijo sebi. Še toliko bolj, ko vidijo, kako so organizacijsko in osebno v protivladnih demonstracijah prisotni beograjski elementi, ki se niso v Slovenijo zatekli zgolj zaradi strahu pred Miloševićem, ampak ker so spoznali, da bodo lahko tu, zlasti v imenu kulture, bolje in laže živeli, kot če bi ostali doma. Pridružili so se jim še nekateri v Beogradu rojeni Slovenci.
Jugoslovenarstvo je v Sloveniji prisotno kot še nikoli v zgodovini. Prejšnje je izhajalo iz slovenskih jugoslovenarskih korenin, sedanje pa iz srbskih, bosanskih in še katerih. Ne dojemajo, da je bila Jugoslavija umetna, nezgodovinska in nenaravna tvorba. V veliki meri je bila sad protinemške in protimadžarske histerije. Kratkovidnost takratne slovenske politike je najbolje dokazala italijanska pridobitev tretjine slovenskega etničnega ozemlja po prvi svetovni vojni.
K vse bolj jugoslovanski Sloveniji veliko prispevajo tudi kulturniki
Ti ne izrabljajo samo radijske oddaje Vsi naši, ki je predvsem srbsko jugonostalgična, ampak tudi kulturnike, ki v nasprotju z, recimo pogojno, generacijo okrog Nove revije ne izhajajo iz srednjeevropskih in zahodnoevropskih okvirov v smislu najpristnejše slovenske kulturne dediščine, ampak iz jugo-beograjske tradicije. Podlegli so ritmom in melodijam beograjskih trubačev. Pomembno vlogo pri tem imajo nekateri uredniki glasbenih oddaj RTVS, ki se ne znajo ločiti od nekdaj jugoslovanske zabavne glasbe. Problem ni v njeni kvaliteti, ampak v načelnem odgovoru na vprašanje, ali je jugoslovanska kultura sploh kdaj obstajala. Zoper poizkuse njenega vsiljevanja smo Slovenci začeli odcepitveno akcijo (Menart!).
Pred nedavnim so kulturniki vznemirjali slovensko javnost zaradi štirideset tisoč evrov, ki jih ministrstvo ni dalo za rimsko razstavo jugoslovanske umetnosti, ki je nikoli ni bilo. Po Sloveniji potuje nekakšna razstava jugoslovanskih partizanskih spomenikov, slovenski maturanti se morajo obvezno soočati z romansirano jugoslovansko (lepo) preteklostjo, osrednja muzejske predstavitev 30-letnice obstoja samostojne slovenske države naj bi bila namenjena odnosu Jugoneslovencev do nje. Seveda je vse to del zgodovine, ampak izbira trenutka za njene manifestacije je izrazito ideološka in polemična do tridesetletnice slovenske države.
Postavlja se vprašanje ideologije, programa in intelektualnih zmožnosti
Slovenski politiki, pripadniki strank novih obrazov, so intelektualno, predvsem pa ideološko izjemno šibki. Marjan Šarec še do danes ni bil sposoben oblikovati in predstaviti programa in ideološkega profila svoje stranke. Zato je težko razumeti, zakaj jim je podlegla SD, ki je slovela po svoji ideološki samozavesti in občutku večvrednosti, na koncu pa pristala na intelektualno ubogega Karla. Da Šarca niti ne omenjamo.
Klanjanje spomeniku enemu največjih slovenskih morilcev nas mora zaskrbeti zaradi treh razlogov: zaradi čaščenja kulta političnih umorov, uničevanja spomenikov slovenske kulturne dediščine in vzpostavljanja marksističnega malika. Take primitivnosti sposobni le komunisti Severne Koreje!
O Josipu Vidmarju, nekdanjem večnem predsedniku SAZU, si lahko mislimo karkoli, vedno pa je bil Slovenec. Ustanova je nastala zaradi potreb slovenstva. To pa je mnogim njenim članom sedaj veliko breme. Spomnimo se samo odnosa do slovenskega jezika v znanosti, ki je eden največjih dosežkov slovenskega kulturnopolitičnega razvoja. Sedanja naveza SAZU-ZRC SAZU je povsem jugoslovenarska in obsedena ne samo z vrnitvijo v socialistično družbeno ureditev, ampak neprimerno bolj z retour en Yougoslavie. Glavni ideolog tega je eden od članov SAZU, ki nam za maskiranje svojih jugoslovenarskih idej ponuja spravno izjavo. Ustanova, ki bi morala biti svetilnik v izhodu iz vsesplošne slovenske krize, postaja zaradi nekaterih posameznikov eden slovenskih problemov.
Nerešene jugoslovanske tragične usode ne smejo vplivati na slovensko notranjo politiko
Jugoslovenarstvo je tudi v ozadju naporov za razburjanje slovenske javnosti glede prihodnosti Bosne. Slaboumno je misliti, da si kdo v Sloveniji lahko domišlja, da bi problem rešil. To ne pomeni, da ne sme o njem razmišljati, ga analizirati in predvideti rešitve. Kdaj je že Milan Kučan pristal na Miloševićevo zahtevo, da imajo vsi Srbi pravico živeti v eni državi?
Delati zaradi nerešenih jugoslovanskih usod, kljub njihovi tragiki za prizadete, notranjepolitične probleme v Sloveniji, ni samo nasprotovanje Pučnikovem vzkliku: “Jugoslavije ni več!”, ampak neozdravljivo bolestno čustveno stanje onih, ki ne dojamejo, da je Jugoslavija za večno pokopana.
Na zaradi Slovencev, ampak tudi njenih drugih nekdanjih narodov, ki so ravno zaradi nje največ pretrpeli. Črnogorci niso zgubili samo države, ampak kot trenutno stojijo stvari, celo identiteto. Da ne govorimo o trpljenju Srbov, Hrvatov, Albancev … Gotovo je upanje na prihodnost nekaterih zelo stresno, zlasti Muslimanov in Makedoncev. Očitno bi nekateri k njim radi pritegnili tudi Slovence. Številni udeleženci vsakotedenskih demonstracij v Ljubljani to javno izkazujejo. Predvsem po organizatorjih in voditeljih.
Obstaja rešitev? Seveda, v samoslovenstvu. Tudi zato bodo naredili vse, da Slovenija ne bi izšla iz pandemije prerojena in preveč ambiciozna. Zato vreščijo, naj se denar ne vlaga v beton in zidove, ampak jugoslovenarsko kulturo in znanost, ki ju bo oblikoval vodstveni tandem SAZU-ZRC SAZU.
Dr. Stane Granda/Časnik