In še preostalih 364 dni. Letos, ko je prestopno leto, imamo pravzaprav 365 dni nekulture. Če dobro premislim, je bil tudi letošnji veseli dan kulture še posebej žalostno nekulturen. Že kar strašljiv in do obisti izpraznjen vsakega smisla. “Neznanci”, kot jih ljubkovalno imenujejo “objektivni” in v “službi resnice” mediji, so v zavetju noči in megle (znani nacistični prijemi!) s črno barvo popackali pročelje ministrstva za kulturo. Neznanci!
Ah, dajte no, dajte, prodani časnikarji prodanih časnikov! Nobeni neznanci, ampak zapohanci, zarolanci, zašitanci, ki niso prišli niti do K od kulture in U od umetnosti, razvajeni in privilegirani pamži, ki so jih od plenic naprej njihovi partijski in pro-partijski starši vzgajali v “nekaj posebnega”. In so jih tudi vzgojili, kot kažejo te in še mnoge prejšnje mazaške akcije, v res nekaj “posebnega”, saj si dovolijo vse in še več. Ker oni so “carji”, kakor se poimenujejo z Balkana privzeto besedo.
Vzgojili so jih v egoistične, samozaverovane, nastopaške, agresivne in razvajene osebke, ki mislijo, da morajo pred njimi vsi pasti na kolena in slaviti njihovo genialnost. In če že spacajo kaj, kar bi pogojno, z veliko dobre volje in z dobršno mero strpnosti, lahko imenovali umetniški objekt, dogodek ali kaj podobnega, hočejo, da so za to bogato plačani, saj je država (se pravi davkoplačevalci) tu zato, da streže njihovim zahtevam, da realizira njihove nedomiselne, preplonkane in votle zamisli.
Bog ne daj, da bi kdo podvomil v njihovo genialnost, v njihovo izjemnost in epohalnost! Doživel bo to, kar je doživela uboga fasada ministrstva za kulturo. Kajti oni so tu tudi zato, da protestirajo. Kdor ne protestira, ni naš, kdor ni naš, je lahko samo naš sovražnik. In ker smo deca revolucionarnih dedov in očetov, vemo, kako je treba opraviti s tistimi, ki jih razglasimo za nasprotnike. Nobene milosti! Če (še) ne moremo narediti nič drugega, pa si dovolimo verbalno nasilje, diskreditacija, laži na laži in zmerljivke na zmerljivke. Še rajši psovke, tudi tiste sočne, mastne, z goratega Balkana.
Da bom bolj jasen. Nič nimam proti protestom, ki so ena od demokratičnih oblik množičnega izražanja drugačnih pogledov, mišljenj in idej. Sodim v generacijo, ki je v mladih letih in tudi pozneje, velikokrat protestirala. A protestirala je za nekaj in dosti manj proti nečemu. Moja generacija je imela, ko je protestirala za nekaj, cilje, ki so se v veliki meri uresničili; kako so se uresničili, je drugo vprašanje, o tem kdaj drugič.
Ampak protestirali smo drugače, nismo bili navdušeni, vsaj večina ne, nad razbijaštvom in mazaštvom, nad bednim pogromaštvom, ki izživlja neizživete nagone. Zato smo protestirali tudi na način, ki ga smem imenovati umetniški. Da ne bom znova lajnal o Pupiliji Ferkeverk, Gleju, Pekarni, bom raje omenil verjetno najbolj umetniški protest, kar ga je kdaj koli doživela Ljubljana, sprehod pesnika Vojina Kovača-Chubbyja skozi središče Ljubljane. Oblečen je bil samo v progasto pižamo.
Ali pa “performans” treh OHO-jevcev, Milenka Matanovića, Draga Della Bernardine in Davida Neza, ki so s svojimi telesi in črnim ogrinjalom naredili v zgornjem vogalu parka Zvezda živo skulpturo, imenovano “Triglav”. Potem pa se spomnim dandanašnjih “kulturnih” protestnikov, še posebej tistega zanič raperja iz naselja Fužine, katerega največji “kulturni” dosežek in presežek je dretje na nacionalni televiziji z raztrgano masko, kričanje na harmonikarja, bebavo nadlegovanje državnega funkcionarja in, last but not least, vulgarno verbalno obračunavanje z uslužbenko ministrstva za kulturo.
Če napišem, da Chubbyju ne seže do pet, sem dvakrat zadel v črno: metaforično, ker je bil Chubby v primerjavi s tem “kulturnim klošarjem” gospod na kvadrat in fizično, saj je bil Chubby skoraj dva metra visok, slok in eleganten, fužinska prikazen pa deluje kot povaljani anonimneži iz filmov jugoslovanskega črnega vala. Slovencem mnogokrat očitajo in si sami očitamo, da nimamo pretiranega smisla za humor, a smisla za humor nimajo tudi faktotumi, ki so samo rojeni v Sloveniji in ki ne premorejo iskrice duhovitosti. Skupaj jih držita le postavljaštvo in balkanska aroganca, to je njihova “izvirnost” in njihov “humor”.
In taki ljudje, taki primestni posebneži, si drznejo lastiti Ivana Cankarja, ga zlorabljati za svoje pritlehne namene in neduhovite “finte”, ki lahko vžgejo samo v enako neduhovitih sredinah, kot je neduhovit njihov “guru”. Občudovanje najdejo samo pri tistih “kulturnikih”, ki so prespali šolske ure o Cankarju, kolikor so jih sploh imeli, saj Cankar ni pisatelj za šolsko rabo. Posebej pa ga je težko barvati z vsemi mogočimi odtenki rdeče, a zanje je Cankar ikona, rdeča ikona. Cankar je bil res nekaj časa naklonjen socialdemokratskim idejam, a se je, če ne prej, na Trebeviću nad Sarajevom obrnil v tisto smer, ki ga je pripeljala do Hlapcev in Podob iz sanj.
Zato naj fužinski dvorni norček »alter scene« in neprofesionalnih medijev pusti Cankarja pri miru, ker se samo smeši, in bolj ko si bo prizadeval, da bi se postavil v središče pozornosti, bolj nebogljeni in infantilni bodo njegovi “kao štosi”. A ni problem ta strašljiva pojava, ta sancta simplicitas ljubljanske urbane alter scene, take prikazni se najdejo povsod po svetu. Mnogo hujši problem je molk slovenskih umetnikov, od pisateljev do arhitektov, od igralcev do baletnikov.
Kajti molk v tem primeru ne pomeni nič drugega, kot da se strinjajo s tem, kar počne ta prikazen in njemu podobni; če pa se ne strinjajo, a vseeno molčijo, to pomeni, da se ne zavedajo bridke resnice: nekega dne se taki klošarji ne bodo ustavili pri harmonikarjih na Tromostovju, uslužbenkah ministrstva za kulturo, pri državnih funkcionarjih, ki bi jim bili lahko očetje, ampak bodo neusmiljeno terjali svoj prostor pod soncem na račun resnične kulture in umetnosti, tudi s fizičnimi likvidacijami, če ne bo šlo drugače.
In zdaj me bodo tisti, katerih duhovno obzorje krojijo mediji kot sta Mladina ali Studio City, takoj zgrabili za goltanec, češ: kaj pa je prava umetnost, ti nemarni moralizator, ki ne razumeš ničesar, starec neumni in dolgočasni?
Odgovarjam: Ljubi mladeniči in mladenke, cvet slovenske alter kulture in umetnosti, dajte, vzemite v roke kakšen kompendij o umetnosti, ki se je zgodila v zadnjih 140-150 letih, pa boste našli, če boste brali brez ideoloških plašnic in apriornih teoremov, odgovor, mogoče celo več odgovorov in precej verjetno je tudi, da boste našli tudi odgovor, ki bo nagovoril prav vas. Mogoče se vam bo posvetilo ali vsaj zabliskalo, kaj je umetnost in kaj je infantilno posnemanje že ustvarjenega.
Takrat se vam bo morda zazdelo mazanje fasad in podobne pobalinske akcije, posebej tiste v zavetju noči in megle, razni neizvirni »kao grafiti« in vsa druga krama, ki ste jo že nakopičili v svojem komaj začetem življenju, otročje in brez smisla. In svoje sedaj tako opevane guruje boste videli kot strašila na poznojesenskem, s slano prekritem polju: Prikazalo se vam bo nekaj žalostnega in nekoristnega. Prikazala se vam bo resnica vašega niča.
Denis Poniž