“Če povemo preprosteje: tak vladni predlog jemlje oblast ljudstvu in jo – pod krinko depolitizacije – daje v roke posameznim centrom moči, ki za delovanje v imenu vsega ljudstva niso nikoli dobili pooblastila na svobodnih in demokratičnih volitvah,” o novem zakonu o RTVS, ki ga histerično forsira Golobova vlada, pravi direktor programskega sveta RTVS Peter Gregorčič, v svoji kolumni za MMC RTV Slovenija, ki jo lahko v celoti preberete tukaj. Ta prispevek je povzetek kolumne na MMC.
“Ko zaradi depolitizacije izključiš ljudstvo oziroma njihove predstavnike v državnem zboru iz procesa imenovanja, pač ne gre drugače, kot da javni zavod “privatiziraš” prek vladnih in nevladnih organizacij, po možnosti takih, ki so od tebe finančno odvisni. Le tako jih lahko prek financiranja neprestano držiš v šahu oz. si kupuješ njihovo zvestobo in naklonjenost,” je ena najbolj povednih izjav iz nove kolumne direktorja programskega sveta RTV Slovenija Petra Gregorčiča na portalu MMC. Kot še navaja, v primeru sprejetja vladnega predloga zakona o javni radioteleviziji, gledalci in poslušalci, ki jim je javni servis v samem bistvu namenjen, ne bodo imeli več svojih zastopnikov v organih, namenjenih upravljanju tega zavoda.
To je ena Gregorčičevih najbolj pronicljivih misli, ki jih gre navesti že v samem začetku prispevka, saj povzemajo bistvo celotne problematike okoli novega zakona, ki ga skuša vlada Roberta Goloba po hitrem postopku sprejeti, kot bi šlo za vojno stanje ali naravno nesrečo. Takšne razmere namreč predvideva 143. člen poslovnika državnega zbora za primer sprejemanja zakonov po nujnem postopku, kot si je to privoščila aktualna vlada, sestavljena iz poslušnih “glasovalnih aparatov” (zlasti, ko govorimo o poslancih Gibanja Svoboda). Kot še ugotavlja Gregorčič, gre za “evidentno zlorabo poslovnika in instrumentalizacijo zakonodajnega postopka za doseganje političnih ciljev vladajoče koalicije“.
Ta namreč skupaj z nekaterimi predstavniki sindikalnega sektorja že nekaj časa načrtuje politični prevzem javnega zavoda, kar skuša prikriti s parolami o “depolitizaciji“. Ob tem navaja besede predsednice Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija Helene Milinković, ki je na Javni tribuni nekdanjemu direktorju RTVS Igorju Kaduncu dala zagotovilo, da “delujejo kot gverila“, pri čemer je njihov načrt prevzem javne hiše. Kadunc je sicer med drugim zaslovel prav po tem, da ni bil sposoben priskrbeti finančnega načrta, ki bi ustrezal razmeram na zavodu. Vendar pa niso vsi sindikati med podporniki takšnega, partizanskega prevzema javnega servisa.
NVO-ji niso prejeli mandata ljudstva na volitvah, da predstavnike na RTV lahko imenujejo, ampak DZ
Svetla izjema je denimo Sindikat delavcev radiofuzije Slovenije. Namen nujnega postopka je namreč s pomočjo parlamentarne večine “obglaviti vodstvo in nadzorne organe RTVS” in se potihoma izogniti javni razpravi v času poletnih dopustov. Takšno ravnanje pa v resnici niža raven demokracije ter pomeni še en korak k ukinitvi parlamentarne demokracije. Tako Golobova koalicija počne ravno tisto, kar se je pred volitvami ves čas očitalo vladi Janeza Janše. Vlada izhaja iz zgrešene predpostavke, da imenovanje v DZ-ju pelje v politizacijo. Namen koalicije je v resnici predčasno zaključiti obstoječe veljavne mandate članov obeh nadzornih organov ter jih nadomestiti s sebi zvestimi kadri.
Golob po Orbánovih stopinjah: Javno RTVS daje v roke centrov moči
Vlada pa s svojo “depolitizacijo” dejansko razgrajuje srčiko naše demokratične ureditve. Izvaja namreč postopke imenovanja mimo demokratičnega procesa v DZ-ju. S tem pa namenoma ali nenamenoma povečuje vpliv posameznih interesnih skupin in posameznikov, ki mandata na volitvah niso prejeli. Takšen vladni predlog potemtakem jemlje moč ljudstvu in jo daje v roke centrom moči, ki za svoje ravnanje niso nikdar prejeli mandata ljudstva, saj niso bili izvoljeni na demokratičnih volitvah. Poleg izključitve DZ-ja iz imenovanja članov pa predlog izključuje tudi gledalce in poslušalce. Svet RTVS bo tako v domeni vladnih in nevladnih organizacij ter tistih, ki so na RTVS zaposleni. S tem se javni servis močno oddaljuje od svojih plačnikov in odjemalcev informativnih storitev, ki jim je ta inštitucija v resnici namenjena. Gledalci in poslušalci tako izgubljajo svoje zastopnike v tej ustanovi.
Gre za tiste, ki z razliko od NVO-jev načeloma niso finančno odvisni od vsakokratne politike in izpolnjevanja njenih kapric. Tako bo avtonomija imenovanja in s tem posledično javnega servisa še bolj okrnjena. Gregorčič v svoji kolumni še ugotavlja, da ravnanje slovenske vlade še najbolj spominja na početje Viktorja Orbána, saj gre za politični prevzem organov upravljanja javne RTVS, s tem pa podreditev zavoda vladajoči politiki po zgledu madžarskega premierja. RTV tako ni neodvisna od trenutno vladajoče politike, čeravno se z natolcevanjem o “depolitizaciji” skuša ustvariti drugačen vtis. Ravnanje Golobove vlade glede dotične teme ne izkazuje odgovornosti do demokracije. Ključna je tudi izvedba široke javne razprave glede pereče tematike. “Robert Golob je pred volitvami obljubljal, da bo ustavil spiralo razkroja demokracije. S svojim poveljevanjem koalicijskemu glasovalnemu valjarju tega razkroja ne ustavlja. Poglablja ga.”
Domen Mezeg