fbpx

Edvard Kadič: Na RTV Slovenija se namesto poročanja o politiki gredo sami politiko

Edvard Kadič (Foto: Zajetje zaslona)

Slovenija si je izvolila oblast, ki se zavzema za zrušitev sistema, ki ji je omogočil priti na oblast,” je nedavno na Twitterju zapisal podjetnik in politični komentator Edvard Kadič. Pojasnjuje, da gre za parafrazirano Sokratovo razmišljanje o koncu demokracije, ki pravi, da bo demokracija zaradi svoje narave na oblast pustila tudi tiranom, ti pa jo bodo zaradi svoje narave preprosto ukinili. 

Ob tem Edvard Kadič še poudari: “Smo v demokraciji in kapitalizem je ta čas naš ekonomski sistem. Levica, ki je naravno proti kapitalizmu, je med zadnjimi državnozborskimi volitvami prišla na oblast. Pričakujem, da ne bo izdala svojih volivcev in da se bo trudila za spremembo najprej ekonomskega in nato tudi širšega družbenega sistema.” Ob vse večjih trenjih v slovenski družbi, politiki, zunanji politiki, gospodarstvu, medijih je pogovor s Kadičem odstrl marsikatero iskro, pomenljivo in modro misel, trditev in opažanje.

Raven komunikacije v državnem zboru je dosegla dno. Predsednica državnega zbora se obnaša, kot bi bila le predsednica koalicije, ne pa vseh poslancev. Imate o tem kakšno posebno mnenje? Čemu pripisujete njeno retoriko?

Nizka raven komuniciranja je bila nekakšna vodilna tema spremljanja dogajanja že v prejšnjem parlamentu. V novem sklicu parlamenta pa je nagovor Urške Klakočar Zupančič to raven postavil še nižje. Njen nagovor skriva v sebi dve dimenziji. Prvič, gospa je neizkušena v javnem nastopanju. Ne razume (še), da ni več širše družbeno nepomembna sodnica na nekem pozabljenem oddelku nepravdnega sodišča, temveč predsednica Državnega zbora RS. Da je ves čas v soju žarometov. To ni očitno le pri nagovorih, temveč tudi pri izbiri oblačil, kazanju tetovaž ipd., ko se po medijih tudi najvidnejši slovenski strokovnjaki muzajo in iščejo prave besede, da je ne bi užalili, hkrati pa ji sporočili, naj si omisli kakšnega stilista ali se vsaj pozanima, kaj o vsem skupaj pravi protokol. In drugič, zdi se, da še ni ponotranjila, da je predstavnica vseh državljanov, ne le “naših”. Da bo pri izbiri besed morala biti pazljivejša in delovati bolj državotvorno. Večina kritik, tudi moja, je dobronamerna in tako naj se to tudi sprejme. Država Slovenija je naš skupni dom in ona je naša skupna predsednica državnega zbora.

Zadnje dni v javnosti odmeva prepoved vodstva Elesa g. Videtiču, da komentira zdajšnje družbene in politične razmere v oddaji Ura moči. Kam bi to prepoved uvrstili, če bi morali obkroževati opcije družbenopolitičnih ustrojev? Zakaj?

To je zame škandal. Gre za kratenje ustavno zagotovljene pravice do svobode govora. Vsakdo, ki vstopa v pogodbeno razmerje (npr. zaposlitev), vstopa v razmerje skladno s svojo svobodno voljo. V primeru zaposlitve s podpisom pogodbe posameznik praviloma sprejema tudi različne pravilnike in kodekse, ki veljajo v organizaciji. Nič ne bi imel proti, če Mirana Videtiča opozorijo, da s svojim komentiranjem škodi ugledu Elesa. A pozor, le če bi govoril karkoli o Elesu! Zadeva pa ima glede na poročanja v medijih očitno še dodatno ozadje v novi oblastni strukturi. Prebrali smo lahko, naj bi šlo celo za neposredna navodila nadzornika Elesa Andreja Ribiča, ki je tudi najožji sodelavec novega premierja Roberta Goloba, predsedniku uprave. Če je to res, se obdobje enoumja in totalitarizma v Slovenijo vrača skozi velika vrata, ko bo dovoljeno javno govoriti izključno samo tisto, kar je oblasti všeč.

Predsednik vlade Robert Golob je opravil telefonski pogovor z ukrajinskim premierjem Denisom Šmihalom. Obsodil je rusko agresijo, podprl pristop Ukrajine k Natu itd., so poročali nekateri mediji … Se vam ne zdi, da se s takimi potezami Golob kiti s tujim (Janševim) perjem? Še posebej, ker kot z neba (brez podlage) padejo” v medije.

Robert Golob je aktualni predsednik slovenske vlade. Vesel sem, da je izrazil stališča, ki so “uradna” stališča Slovenije do Ukrajine in ne nazadnje tudi stališča Evropske unije do Ukrajine. Vajeti, ki jih je ob nastopu mandata prevzel Janez Janša, so bile precej bolj razpuščene, kot so zdaj, ko jih od njega prevzema Robert Golob. Kar nekaj časa bodo še praktično vsi rezultati posledica dela Janševe vlade in bo delovalo, kot da se Golob kiti s tujim perjem. Tako pač je. Bolj nas mora skrbeti, kakšne bodo posledice dela Golobove vlade, da se bodo tudi njegovi nasledniki imeli s čim kititi, potem ko bo zapustil premierski stolček.

Ta čas vlada oz. posebna skupina pripravlja načrt ukrepov za blažitev draginje energentov in hrane. Pri tem je Golob napovedoval regulacijo cen, tudi znižanje odkupnih cen kmetom. Vaša ocena teh napovedi? Kmetje že zdaj, ko so se povišale cene vstopnih surovin (gnojila, gorivo …), težko kmetujejo …

Učinka ukrepa znižanja odkupnih cen kmetom si ne znam predstavljati drugače kot tako, da bodo kmetje v večji bedi, kot so danes, in to je vse. Brez povezave in pritiska na vse v nabavni verigi to nima smisla. Nobena skrivnost ni, da je najdražji del nabavne verige pravzaprav trgovski del. Na koncu vse plača potrošnik. V tržni ekonomiji, na prostem trgu so vzvodi drugje in ne v dogovorih, v administrativnem zmanjšanju dobička.

Foto: Polona Avanzo

Preseneča pa dejstvo, da je Ukom prvi sestanek te krizne skupine v medijih napovedal in objavil tudi sporočilo za javnost (sicer nič vsebinskega), poročila po drugem sestanku pa niso želeli dati. Medtem smo jih prav v Demokraciji kritizirali, češ da so si vzeli preveč časa za ukrepe proti draginji, z drugimi (kadrovskimi itd.) pa hitijo … Zakaj so po vašem mnenju odslej delo te skupine skrili javnosti?

Verjetno zato, ker nimajo prav veliko lepega povedati. Razmere na trgu se zaostrujejo in po takšni aktivaciji medijskih in drugih sil med naskakovanjem na oblast, kot smo jim bili priča pred temi volitvami, so zavajanja javnosti o tem, kaj vse se bo naredilo po volitvah za volivce, preprosto izpuhtela. Laž je pač znotraj votla, zunaj je pa nič ni. Današnja ekonomska situacija je zahtevna za vsako vlado, apetiti novopečenih oblastnikov so veliki, računi podpornikov pred volitvami so izstavljeni, proračun pa je omejen.

Marsikdo se sprašuje, kam so poniknile Golobove afere? Kaj menite v zvezi s tem molkom?

Golobove afere so v medijih poniknile zato, ker ta trenutek energija, investirana v njihovo razkrivanje, ne more doseči cilja, npr. Golobovega odstopa. To pa ne pomeni, da jih ni več, in še manj, da se afere ne bodo unovčevale drugje. Različni regulatorji in varuhi česarkoli že so v Sloveniji namenjeni samim sebi, organi pregona pa so neučinkoviti. V takšni situaciji so mediji še edina sila, ki bi lahko izvajala pritisk na vlado. Ker je pretežni del medijskega prostora naravnan proti aktualni opoziciji, afere poniknejo in se z njimi trguje drugje, za zaprtimi vrati.

Nova kulturna ministrica je izpostavila, da bo prioriteta njenega ministrstva podpora samostojnim kulturnim delavcem (s. p.). Zdaj jih je na MK registriranih 3500, od tega 2400 ministrstvo plačuje prispevke. Na drugi strani pa številne javne kulturne ustanove ali nepremičnine “životarijo. Četudi je kultura ena temeljnih družbenih stvarnosti, bi najbrž kazalo biti pri njenem delu NVO varčen? Kaj menite?

Menim, da je samostojne kulturne delavce treba podpirati, jim omogočiti svobodno delovanje. Ekonomska svoboda (plačani prispevki) je zagotovo tudi del takšne enačbe. Vendar pa je problem v t. i. drobnem tisku. Meni se zdi številka 2400 ljudi, ki jim država plačuje prispevke, nenormalno velika. Kolikor vem, je ta možnost namenjena res izjemam, ki občutno pripomorejo k razvoju kulture v Sloveniji. Res sodim subjektivno, vem pa, o čem govorim. Vse življenje sem zasebnik in vem, kako je preživeti na trgu. Težko si predstavljam, da zato, ker sem spisal dva cedeja pesmi, dobim plačane mesečne prispevke za nekaj let ali desetletij. Sam sem napisal osem knjig, pa mi kaj takšnega na kraj pameti ne pade. Glede propadajočih objektov pa imamo očitno veliko število opravilno nesposobnih direktorjev, ki razen čakanja na sredstva z ministrstva niso sposobni niti rednega vzdrževanja objektov, kaj šele kakšne obnove. Težko me kdo prepriča, da so tisti sposobni kadri, ki jim uspe dobro voditi svoje zavode, vsi po vrsti osebni prijatelji ministrov ali ministric ali pa čarodeji na javnih razpisih, da si zagotovijo sredstva in uspešno poslujejo.

Na RTVS je prava vojna … Kako vidite oziroma ocenjujete dogajanje na RTVS in kako bi uredili zadeve tam, če bi imeli kompetence za to?

RTV Slovenija je pa prav poseben primer slabega vodenja družbe. Gre za leta in leta socialističnega samoupravljanja, ki je iz osrednje medijske hiše s političnim kadrovanjem in vodenjem naredilo mastodont negativne selekcije, ki je ideološko zelo jasno svetovnonazorsko levo opredeljen. Njihov osrednji moto je, ta hiša je naša zasebna, ne pa naša javna ustanova. Hiša danes zaposluje približno 2200 ljudi, glede na primerjave z drugimi državami bi jih bilo pa po ocenah različnih strokovnjakov že 600 veliko za takšen obseg del in nalog. A zanimivo, da število zaposlenih po mojem sploh ni glavni problem. Težava je menedžersko medlem in neučinkovitem vodstvu. Vodenje nacionalnega medija ima namreč svoje posebnosti in ena od teh je tudi “ozvočenje”, ki ga nacionalni medij ponuja. Ta čas je lastnik tega ozvočenja aktiv sindikata novinarjev, ki zahteva, pozor(!), odstop vodstva. Delavci javne ustanove torej zahtevajo odstop vodstva, ker se ne strinjajo z vodenjem ekipe in njenim programom, ki je bil potrjen, ekipa pa imenovana na podlagi javnih razpisov in veljavne zakonodaje za ta javni servis. Čakam samo še to, da bodo stavkajoči stavkali proti sebi, ker morajo delati. No ja, nekaj takšnega smo imeli celo možnost videti. Ena od novinark je kar javno zavrnila svojo delovno obveznost, tako da je na omrežju Facebook zapisala, da “niti mrtva” ne bo delala za to in to oddajo. Ve se, kaj so delovne naloge in obveznosti, kaj so kodeksi obnašanja, in ve se, kakšne so sankcije za njihovo nespoštovanje. Ve se, kaj so pristojnosti urednikov in kakšni so kriteriji in standardi novinarskega dela. V poslovnem okolju je profesionalnost, doslednost in medsebojno spoštovanje temelj za ureditev razmer. Na RTV Slovenija pa se namesto poročanja o politiki gredo sami politiko. Od vrha pa do zadnjega zaposlenega v sistemu.

Kateri slovenski značajski anomaliji pripisujete tolikšno podporo slovenskih volivcev Golobu? Imate tudi vi neprijeten občutek, da so svinje dobile bisereoziroma “slon porcelan” in bodo Golobovi poteptali, uničili, strlitrdo in kakovostno delo prejšnje Janševe vlade?

Vsake volitve so malo posebne. Tokrat je šlo za dolgoletno hranjenje protijanševske mentalitete, kar je potem zameglilo razumsko presojo volivcev. Prišlo je do ene največjih psiholoških volilnih prevar v zgodovini Slovenije. Ko smo imeli najvišjo gospodarsko rast, najnižjo brezposelnost, visoko stopnjo blaginje itd., so volivci vse to zamenjali za ljudi, o katerih nimajo pojma. Vse, kar so npr. izvedeli od novega obraza, je točno tisto, kar so želeli slišati. Da je novi obraz edini, ki lahko porazi Janšo. In imamo to, kar imamo. Ena od aktivistk kampanje Nika Kovač v okviru Obamove fundacije celo predava o tem, kako jim je to vse skupaj uspelo izpeljati. Glede svinj in biserov pa sledeče: omenjeni neprijeten občutek izvira iz strahu pred tem, da se ne bo uresničil pozitivni zagon, ki so nam ga dajali dobri rezultati dela prejšnje vlade in s tem povezan naš razvoj v prihodnosti. Mene bolj kot to, kaj se bo uresničilo in kaj ne, skrbi trud okoli zamegljevanja odgovornosti za posledice ukrepov. Da praktično nihče brez Goloba ne odloča o ničemer, vsepovsod se ustvarjajo nekakšne delovne skupine brez imen, kot varnostne blazine, Golob pa je medijsko nedotakljiv za neprijetna vprašanja. Posega celo v pravico govorjenja ministrom, čemur smo bili priča na tiskovni konferenci z Matjažem Hanom, gospodarskim ministrom, ki ni smel odgovoriti na novinarsko vprašanje na tiskovni konferenci (!). To nas pa res lahko skrbi. Če ne izveš, ne moreš narediti zaključkov, in če ne moreš narediti zaključkov, ne moreš ne ploskati in ne kritizirati. Gre za pacifizacijo volilnega telesa, načrtno ujčkanje v občutek varnosti in miru. Veliki brat bo namreč poskrbel za vse. Točno obratno od občutka zadnjih dveh let z Janševo vlado, ko se je s pomočjo osrednjih medijev javnost ves čas držala v napetosti in agoniji, da nam vlada nekakšen demon ali nekaj podobnega. Srhljivo.

Lea Kalc Furlanič, Demokracija