“Danes se mi je zgodilo ponovno. Napad. Spet,” je Inštitut 8. marec sporočil na Twitterju. Res je, Nika Kovač je SPET potrebovala odmerek pozornosti in drame, zato je dva običajna stavka, ki ji jih je namenil gospod na javnem mestu, izkoristila, da sebe SPET predstavi kot žrtev. Ker je to očitno njen modus operandi – izigravanje žrtve. K sreči vemo, da ima vsaka zgodba dve plati in prav to drugo plat zgodbe smo pridobili od dotične osebe, ki jo je Nika okrivila za “napad”. Ta se je odzvala takoj, ko je videla članek na 24ur, za katerega pravi, da je spisan “populistično, pretirano, v slogu “kraljica drame” in prirejeno za ciljno publiko 24ur.com”.
Nika Kovač je očitno potrebovala nov odmerek drame in pozornosti, žal pa se je v njenem “doseganju cilja” znašel povsem nedolžen človek, ki ji je na javnem mestu namenil nekaj besed. Nika Kovač je le javna osebnost, zato je nemogoče pričakovati, da je na ulici nihče ne bo pozdravil, morda tudi ogovoril. Vse to je morala vzeti v zakup, ko se je začela predstavljati kot “oseba, ki predstavlja ljudstvo”. Vendar ni tako, “ljudstvo” je zanjo očitno le snobovska privilegirana elita ali vladni predstavniki, vsi ostali pa so pod njenim nivojem oziroma “napadalci”.
Direktorica Inštituta 8. marec je ponovno izkoristila priložnost, da sebe postavi v vlogo žrtve, nedolžnega človeka pa v vlogo “napadalca”. To je le karta, na katero Nika Kovač igra že od svojega prihoda v javno sfero. Poln, nasmejan obrazek in izgovarjanje lepih besed, s katerimi lahko kupuje svoje privržence, ki ji nasedajo. Od začetka igra na karto emocij in ne razuma, tako lahko pojasnimo dejstvo, da se Inštitut 8. marec oglaša iz vseh strani, ko jim to ustreza, ko pa bi bilo to nujno, takrat molči. Kot del privilegirane elite se je od zgodnjih let navzela narcisoidnosti, samozavest pa ji vliva pomoč iz ozadja tako premožne družine kot vladne “elite”. V svetu, ki si ga je ustvarila, pa je očitno tako pomembna, da je zdaj že vsak, ki jo le skuša ogovoriti na ulici, dejansko njen napadalec.
Pretiran panični odmik
“Danes okoli 10h zjutraj sem sedel v kavarni. Nika Kovač je prišla iz frizerskega salona. Pozdravil sem jo. Nazaj je nekaj komaj zamomljala – med milim in mlačnim delnim pozdravom. Takoj za tem sem ji izrekel, da “upam, da ne mislite, da sem vas vesel,” je povedal Žiga, ki nudi pomoč slepim, ko to potrebujejo. In tudi v tem konkretnem času je poleg njega sedela slepa oseba, ki lahko okoliščine potrdi. Po njegovih besedah se je Nika Kovač konkretno odmaknila, njeno gesto pa je Žiga opisal kot “gesto, podobno nekim omejenim ljudem, ki jih preganja kakšna navidezna prikazen. Ker na meni ni bilo nič strašnega. Tudi iz mene ni delovalo nič strašnega. Takšen panični odmik je bil zato pretiran”.
Zakona ni kršil – zato temu ni dajal pozornosti
“Moje mnenje je, da se je sama pri sebi naučila, da bo tako pretirano delovala v takšnem primeru. Ker sem primer poznal in zakona nisem kršil – Nika Kovač je pač javna osebnost, torej jo na ulici lahko tudi ogovorim – temu nisem dajal pozornosti,” je v zapisu nadaljeval Žiga, ki se je odločil, da svojo plat zgodbe pove, potem ko je zagledal članek na 24ur, ki je (logično) podprl njeno zgodbo “žrtve” , ki pa jo je tudi sam opisal kot populistično, pretirano v slogu “kraljica drame” in prirejeno za ciljno publiko 24ur.com. “Vse, kar sem napisal, je resnica. Slep človek poleg mene tudi ne bo nikoli lagal. Življenje je njemu in meni preveč blizu, da bi to počel on ali jaz,” je zaključil Žiga.
To je že drugič, da je Nika Kovač skušala nekoga “potunkati”, da bi nase preusmerila pozornost. Ker točno to je. Igranje žrtve in igranje na karto čustev in ne razuma. Vsak razumen človek bi namreč Niko Kovač povprašal po zdravju. Javno osebnost je nekdo sredi dneva ogovoril v kavarni, polni ljudi. To ni napad, to je nekaj, kar si dobila v paketu, ko si stopila v čevlje javne osebnosti. Prevzemi odgovornost.
Tanja Brkić