Evropa in posledice migracij

Foto: STA

V preteklosti so bili odnosi med krščansko Evropo in svetom islama konfliktni. Diplomat in zunanjepolitični analitik mag. Marko Osolnik je lani zapisal, “da je bil islam tisti versko-civilizacijski Drugi, v nasprotju do katerega se je v srednjem veku, predvsem v obdobju križarskih vojn, generirala in konstituirala Evropa kot civilizacijski izvor današnjega globalnega Zahoda”.

Procesi modernizacije in predvsem sekularizacije v zadnjih dveh stoletjih, pri katerih islam nima nobenih zaslug in jih celo zavrača, naj bi “še dodatno predrugačili večino evropskih držav”, kar je očitno stare antagonistične občutke do islama še okrepilo. To naj bi bila posledica dejstva, “da muslimanski svet − z redkimi izjemami, kot sta Tunizija in Indonezija − občutno zaostaja v modernizacijskih procesih, kar si na Zahodu številni ljudje razlagajo s tem, da je to civilizacija, katere neločljive sestavine so pasivnost, iracionalnost, fatalizem, zaostalost na vseh področjih, avtoritarnost in nasilnost”. Zato nasprotja obstajajo naprej in bo dialog zelo težaven, če ne celo nemogoč.

Spopad ali dialog civilizacij
Dr. Ekmeleddin Ihsanoglu, ugleden turški akademik, politik, diplomat in funkcionar Islamske konference pri OZN, pa zavrača tezo o spopadu civilizacij, ko trdi, da so vse civilizacije, od kitajske do staroegiptovske, rimske, islamske in današnje zahodne, nekakšna štafeta, prek katere se znanje, omika in kultura prelivajo iz roda v rod, zaradi česar tega štafetnega toka ne bi smeli prekinjati, ampak ohranjati dialog. Vendar pa dialog odklanja radikalni islam, džihad pa naravnost izsiljuje vojno, zato morajo predvsem muslimani razčistiti pri sebi, kdo predstavlja islam, in predvsem obračunati s svojim radikalnim krilom. Sam pa mislim, da gre pri tem za “trk civilizacij”, kot ga je označil ameriški pravnik in politik Samuel Huntington (1927−2008), ko je dejal, da bodo v obdobju po hladni vojni kulturne in verske razlike pretežni izvor konfliktov in da bo ekstremizem glavna grožnja svetovnemu miru.

Foto: epa

O naravi konfliktnih odnosov med muslimani in zahodno družbo govori tudi izjava predsednika avstralske vlade Kevina Rudda, objavljena na spletu, ko se je obrnil na avstralske muslimane, ki bi radi tudi zunaj svojih držav živeli po islamskih zakonih, in jim dejal, da jih prosi, naj zapustijo Avstralijo. Dejal je, da mu je dovolj poslušati govorice o tem, kako so Avstralci zaskrbljeni, da ne bi s svojim načinom življenja žalili posameznih migrantov in njihove kulture. Pri tem je posebej poudaril, “da so ta narod osnovali možje in žene krščanske vere po krščanskih principih … Zato so v naših ustanovah in šolah krščanski simboli. Če je Bog za vas žalitev, vam predlagam, da si izberete drug del sveta za svoj dom … Mi vam vašo vero dovoljujemo … Kolikor pa se ne želite vključiti v naš sistem, vam iz srca priporočam, da svobodo, ki jo imamo tu pri nas, izkoristite in svobodno zapustite našo državo. Nismo vas mi prisilili priti sem … Naše ustavne demokratične vrednote in zakoni morajo veljati za vse“. Tudi profesor in religiolog dr. Drago Ocvirk posebej opozarja (Reporter, 8. 10. 2018), da islam izrecno zavrača tudi svetle pridobitve Zahoda, kot so “človekove pravice, zlasti versko in idejno  svobodo ter emancipacijo posameznika, posebej ženske“. Pri vztrajanju na taki drži je dialog nemogoč in civilizacijski konflikt neizbežen.

Nasilje in varnostni problemi
Čeprav se določeno število muslimanov integrira v zahodne družbe, pa analitiki ugotavljajo, da jih večina obtiči v taboriščih ali getih z vsemi posledicami za njihovo počutje in varnostna tveganja. Publicist in svetovni popotnik Gregor Preac opozarja (Reporter, 20. 6. 2016) na ugotovitve nemške obveščevalne službe, “da 80 odstotkov migrantov prihaja z lažnimi identitetami, da so v modernem gospodarstvu težko ali sploh nezaposljivi, v moderni družbi neprilagodljivi in sposobni preživeti le na dolgoročnih socialnih podporah“. Francoske obveščevalne službe pa bi naj ugotovile, da je v Franciji vsako sekundo pripravljenih od 300 do 350 potencialnih teroristov.

Po podatkih Cie pa je od rok teroristov samo v letu 2012 umrlo 9.068 ljudi, ranjenih pa bi jih bilo 11.900. V zadnjem desetletju se je število napadov samo še povečevalo in naj bi se po podatkih medijev (Reporter, 17. 7. 2017) v letu 2015 povzpelo na 16 tisoč. Večina napadov je naperjena proti kristjanom, Zahodnjakom nasploh in Judom.

K temu je treba dodati tudi krvave napade na muslimanske manjšinske šiite. Storilci navedenih krutih dejanj pa so največkrat radikalizirani večinski sunitski muslimani, ki jih podpirajo bogate zalivske države na čelu s Katarjem in Savdsko Arabijo. Preac še pravi, da je vse to dogajanje pripomoglo k brexitu, privedlo do vsaj deset na novo ograjenih meja znotraj EU (schengna), vzpostavilo množico državnih in nekaj ilegalnih taborišč v Nemčiji, Italiji, Grčiji in drugje ter destabiliziralo Balkan. Evropska družba se je polarizirala in v njej se razraščajo ekstremizmi. Okrepil se je nadzor nad geti, mošejami in celotno muslimansko skupnostjo, ki se tako še bolj oddaljuje od večine evropskega prebivalstva. Marko Osolnik je ob tem prodiranju muslimanskega nasilja v Evropo še opozoril (Reporter, 23. 11. 2015) na resna svarila nekdanjega poveljnika švicarskih varnostnih sil Andreja Blattmana, “da je Evropa na pragu državljanske vojne med avtohtonimi Evropejci na eni strani in radikaliziranimi muslimani na drugi”. Celo papežu Frančišku, ki se v svojih nastopih izogiba problemu varnostne grožnje migracij in neprestano poudarja samo humanitarni vidik, je ob neki priložnostni ušla izjava, da je “tretja svetovna vojna po kosih že tu“. Kakorkoli že, varnostna tveganja so neizpodbitno dejstvo in položaj je resen.

Finančne posledice množičnih migracij
O tem ni celovitih niti omembe vrednih analiz, saj so države skope z informacijami oz. jih cenzurirajo. Če se najprej dotaknemo cene, ki jo plačujejo migranti za svoje tvegane in mnogokrat usodne poti v boljši svet, lahko po podatkih medijev povzamemo (Reporter, 30. 1. 2017), da naj bi bilo samo 900 tisoč migrantov, ki jih je sprejela Nemčija leta 2016, plačalo tihotapcem okrog 3 milijarde evrov. Znano je, da je EU plačala Turčiji 3 milijarde evrov z namenom, da bo omejevala migracijski val s svojega ozemlja. Prav tako je odobrila 3 milijarde Italiji za vzdrževanje migrantov, ki pljuskajo na njeno ozemlje iz Severne in podsaharske Afrike. Ni pa podatkov, koliko je za isti namen prejela Grčija. Ni niti podatkov o pomoči Alžiriji, Libiji in Egiptu, da bi okrepili svoje varnostne sile in pomagali zajeziti migrantski tok iz Afrike prek Sredozemlja v Evropo.

Foto: STA

Znano je tudi, da je Nemčija začela ponujati  kandidatom za repatriacijo visoke denarne nagrade, za kar pa tudi ni oprijemljivih podatkov. Ni razpoložljivih podatkov niti o stroških vzdrževanja migrantov v posameznih državah (ustanavljanje, vzdrževanje in upravljanje taborišč, prehrana, socialne pomoči in zdravstvena oskrba, šolanje, prevajalci idr.). Za Slovenijo je prodrl v javnost podatek, da nas stane en migrant mesečno okrog 2 tisoč evrov. Če to preslikamo na 900 tisoč migrantov, ki jih je sprejela Nemčija v letu 2016, gre znesek v skoraj 2 milijardi mesečno oz. 24 milijard letno. Ni tudi podatkov o stroških postavljanja mejnih ograj, krepitvi preventivnih in represivnih ukrepov, povečanem nadzoru nad muslimansko skupnostjo v Evropi idr. Že bežen vpogled v navedene številke pa nam govori, da gredo ti stroški v stotine milijard evrov.

Razkoli v evropski družbi
Že bežen pogled na posledice, ki jih je povzročil migrantski val, kažejo, da gre za pravi potres. Znano je npr., da je eden od vzrokov brexita tudi nemoč EU pri obvladovanju migrantskih tokov. Do razkola je prišlo tudi med Brusljem in Višegrajsko skupino, ki se je uprla politiki vsiljenih kvot. Razpoke so nastale tudi znotraj posameznih držav s krepitvijo skrajne desnice, ki s svojo prenapeto retoriko še dodatno izziva sovražne reakcije migrantov in razkol z domačo levico, ki zagovarja neomejeno sprejemanje migrantov ter kulturno sožitje Evrope in islama, ki je pri tako velikih civilizacijskih razlikah očitno težko uresničljivo in se doslej tudi sicer ni obneslo v praksi. Odpor do nenadzorovanega toka migrantov se je preselil celo v resne in državotvorne stranke, kot so npr. v Nemčiji CSU in CDU. Krepi se odpor proti islamizaciji Evrope in zlasti proti velikim varnostnim tveganjem, ki jih predstavljajo migrantski geti in taborišča. Ozračje pa še posebej zastruplja tudi džihad s svojimi krutimi in krvavimi dejanji. Evropa za vso to nakopičeno problematiko še ni našla pravega odgovora in tiči v pasti, iz katere še ni videti odrešilnega izhoda.

Milan Gregorič