3. marca 2009 je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč po številnih birokratskih in fizičnih preprekah prebila 11. pregrado v rovu Svete Barbare in nato prišla do jaška, v katerem so naleteli na kup belih mumij, za katere se je izkazalo, da ležijo v enem največjih slovenskih morišč, ki so jih za seboj pustili Titovi partizani. V nadaljevanju objavljamo fotozgodbo člana vladne komisije Marka Štrovsa, objavljeno na njegovem blogu.
Ob odkritju množičnega morišča žrtev komunizma v Hudi jami sem naredil veliko fotografij, od katerih večine še nisem objavil. Tu sem jih nekaj zbral v fotozgodbo.
Rov Sv. Barbare je bil že dolgo opuščen. Zaprta vrata v rov, o katerem so okoličani vedeli, da skriva množično morišče, so strašila na koncu mračne grape.
Po letu 1991 so pred rov hodile številne delegacije in ugibale, kaj storiti. Vse so ugotovile, da nič. In so šle domov.
Rov je bil trdno zavarovan pred obiskovalci. Najprej težka železna vrata.
Leta 2008 je bila v MDDSZ ustanovljena Služba za vojna grobišča. Mene so postavili za vodjo. Takoj po nastopu službe smo se z RTH dogovorili za prebitje zidu, ki je zapiral dostop do morišča v stranskem rovu 300 metrov od vhoda. Ker zaradi birokracije ni niti ministrstvo za rudarstvo niti ono za gradnje dalo dovoljenj, smo se dogovorili z ekipo jamskih reševalcev, ki so zid prebili pod firmo “vaje jamskih reševalcev”.
Sledilo je razočaranje. Banditi so rov do vrha zasuli z jalovino.
Ker je bil premogovnik Huda jama že davno opuščen, v njem ni bilo nobenih inštalacij, ki bi omogočale strojni odkop. Kopali smo po starem; kramp, lopata in hunti. Odkopani material so knapi vozili v nek drug zapuščen rov.
Od časa do časa je bilo treba pogledati, kaj je spredaj. Nič. Le nasutje.
Ko je bilo odkopanih prvih 40 metrov rova, ki je bil prebit skozi trdno skalo, smo prišli do odseka v krušljivem laporju. Knapi so ga utrdili po stari metodi z rigeljni in štempelji. Hafner iz RTH in jamski inženir Kenda, upravnik jame za lastnika, pivovarno Laško, preverjata trdnost opor.
Ob odhodu iz jame smo občudovali delo Permeta, ki je za Društvo zamolčanih grobov znal postaviti kapelico točno v osi vpadnega rova.
Ko je bilo odkopanih 90 metrov rova, prebitih 11 pregrad, smo že lahko pod stropom rova zlezli naprej, da smo videli, kaj je zadaj.
RTH je vse zapore prebil že do 24. februarja 2009, vendar je bilo takrat ugotovljeno, da je v odprtem nadaljevanju rova preveč ogljikovega dioksida, zato je bilo treba počakati, da se je rov prezračil. 3. marca 2009 je šla v rov ekipa v sestavi Štrovs iz MDDSZ, dr. Ferenc, Jamnik, kriminalisti iz PU Celje in odgovorni šefi iz RTH. Ta skupina je najprej naletela na množico čevljev, ki so prekrivali tla rova vse do prvega jaška. Rov je bil pri jašku zasut z materialom, ki se je vdrl iz rova, ki leži pravokotno na smer glavnega rova. Ekipa je šla preko tega nasutja in 10 metrov naprej v rovu našla množico trupel, ki so prekrivala celotno širino rova in so segala do drugega plazu približno 20 metrov naprej.
Očitno so komunistični morilci v rovu pobili žrtve, ki so jih v jamo prignali nazadnje. Prej so množice žrtev metali v jašek, ki je bil izkopan levo od rova. Po jamski dokumentaciji je jašek globok 45 metrov in teče poševno pod rov. Ob odkritju je bil jašek prazen do globine 5 metrov, do kjer je segalo nasutje.
Rudarji so se lotili odkopavanja nasutja v jašku. Delo so zavarovali po rudarskih pravilih.
Ko so odkopali 3 metre nasutja, so na globini 8 metrov prišli do posmrtnih ostankov žrtev. Preiskovalni sodnik iz Celja je odredil, naj se iz jaška dvignejo posmrtni ostanki iz 5 metrov do globine 13 metrov.
2. junija 2009 je preiskovalni sodnik odredil, naj se neha z izkopavanjem. Iz 5 metrov izpraznjenega jaška so knapi dvignili posmrtne ostanke preko 300 žrtev, torej po 60 na vsak meter. Do dna jaška je ostalo še 32 metrov, zato domnevam, da je notri še okoli 2000 žrtev komunizma.
Preiskovalni sodnik je odredil in plačal forenzično preiskavo posmrtnih ostankov 500 žrtev, najdenih na tleh rova, in 300 žrtev, dvignjenih iz jaška. Knapi so potem posmrtne ostanke vozili pred vhod v rov, kjer so sodni medicinci uredili provizorični laboratorij in očistili ter pregledali vsako žrtev.
Potem so posmrtne ostanke spravili v plastične gajbice, knapi pa so jih zvozili nazaj v rov.
Po letu 2009 se v Hudi jami ni storilo nič pametnega, čeprav so v njo zmetali še nekaj milijonov evrov proračunskega denarja. Namesto, da bi iz jaška dvignili posmrtne ostanke 2000 žrtev, ki so v njem ostale po zaključku sodne preiskave, že dvignjena trupla prestavljajo sem ter tja po rovih, od katerega so enega poimenovali “Kostnica”.
Hudo jamo so spet zaprli z novimi pregradami, mrežami in jo zaklenili. Nad vhod so obesili ploščo z napisom “Vojno grobišče”. Kakšno grobišče neki! To je še vedno le neurejeno morišče z nepokopanimi trupli žrtev.
V času množičnih pokolov v Hudi jami je bil za tisto okrožje zadolžen pooblaščenec Ozne Konrad Pevec. Po vojni je bil nekaj let direktor premogovnika Laško, v sklopu katerega je bil tudi Rov Sv. Barbare. Najbrž so ga takrat pregradili s pregradami in zasuli z glino ter jalovino. Prav neprodušno zasutje rova pa je pomagalo ohraniti posmrtne ostanke, da so po odkritju kot neme priče dokazale grozovitost komunističnih zločinov.
