Kot kaže zavajanju okrog “izbrisanih”, ki smo mu bili vnovič priča 26. februarja ob obletnici “izbrisanih”, ni videti konca. Sedaj se nam namreč kljub dejstvu, da je bila velika večina le-teh takih, ki niso izkoristili možnosti, da bi vložili potrebno dokumentacijo in si s tem uredili status, obeta celo postavitev obeležja, ki bo spominjal na izbris 25.671 ljudi iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije leta 1992. Po mnenju avtorjev obeležja naj bi šlo s tem celo za civilizacijski premik. “Krivice je treba, če je le mogoče, vedno popraviti, se opravičiti ali pa celo dati odškodnino. Pri spomeniku izbrisanim bi bilo treba najprej ugotoviti resnico, dejanske razmere in potem ukrepati. Spomenik dobivajo predvsem oni, ki so pljuvali po Sloveniji,” v zvezi s postavitvijo spomenika komentira zgodovinar dr. Stane Granda.
Pred nekdanjo tovarno Rog bo po poročanju Dela postavljeno obeležje v obliki zgornjega dela črke ć po idejni zasnovi oblikovalke Irene Woelle, internetnega umetnika ter levičarskega aktivista Vuka Ćosića in arhitekta in scenografa Aleksandra Vujovića. Stalo bo na predelu, kjer se bo ob prenovi stavbe nahajal Park izbrisanih. Ime parka so sicer marca lani podprli ljubljanski mestni svetniki na predlog Civilne iniciative izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenija.
Šlo naj bi za spomenik multikulturni Ljubljani
Javni natečaj za postavitev spominskega obeležja, ki bo posvečen “izbrisanim”, je bil razpisan s strani Centra Rog. Komisijo slednjega je od dvanajstih prejetih predlogov najbolj prepričala omenjena ideja, ki naj bi po besedah avtorjev “simbolno vračala izgnani črkovni znak in s tem kazala, da želi biti Ljubljana prestolnica solidarnosti in sožitja.” Črka naj bi predstavljala tudi “velik spomenik multikulturni Ljubljani”. Irena Woelle pravi, da ji je zanimivo “predvsem to, da slovenski narod, ki ima svojo izkušnjo zgodovinskega spreminjanja priimkov – samo spomnimo se italijanizacije in nemčenja – izžene priimke tistih, ki mu ne pripadajo.”
Avtorji pravijo, da si želijo, da bi se družba vsaj enkrat letno zavedala “krivic”, ki so bile narejene sodržavljanom. Na spomenik gledajo celo kot na civilizacijski premik, ki bo “temo ohranjal odprto za diskurz”. Po njihovih besedah bi se bi bilo potrebno zavedati, da izbrisani živijo življenja, ki so jim bila s strani družbe uničena. “Za to tudi ni pravične odškodnine, vsega tega, kar jim je vzel izbris, se ne da monetizirati,” še pravi Irena Woelle.
Do konca leta naj bi v Parku izbrisanih pred nekdanjo tovarno Rog stalo obeležje avtorjev Vuka Ćosića, Aleksandra Vujovića in Irene Woelle. https://t.co/vEPjqwdItG
— Delo (@Delo) February 28, 2023
Naenkrat so vsi, tipično jugoslovansko, prikazani kot žrtve slovenskega nacionalizma in šovinizma
Za komentar glede postavitve spomenika smo se odločili povprašati zgodovinarja dr. Staneta Grando. “Slovenija ni izzvala napada jugoslovanske vojske. Bila je agresija. JLA je bila poražena. Slovenija je postala država Slovencev in vseh, ki so bili v njej pripravljeni živeti. Bila je skrajno širokogrudna. Nič revanšistična. Tiste, ki dotlej niso imeli ustrezno urejenih državljanskih pravic, je obvestila, naj to uredijo. Nekateri so to spregledali, nekateri ignorirali, številni, zlasti iz vrst pripadnikov nekdanje JLA, prezirali. Smatrali so se za pripadnike “Herrnvolk”, ki se bodo slej kot prej vrnili na oblast. Slovenska oblast, ki je svojo funkcijo in naloge vzela resno, je ignorante, predvsem pa nasprotnike samostojne slovenske države, izbrisala. Bilo jih je 25.671,” je izpostavil Granda in dodal, da nihče ni nikoli naredil analize, koliko med njimi je to doživelo kot krivico. Naenkrat so bili po njegovih besedah vsi, tipično jugoslovansko, prikazani kot žrtve slovenskega nacionalizma in šovinizma. “Zadnji korak v tej smeri je postavitev spomenika pred rogom v Ljubljani, naslednji bo, da bo general Milan Aksentijević razglašen za slovenskega heroja. Ljubljanski župan Janković mu že pripravlja častno meščanstvo.”
Granda poudarja, da pozna ljudi, ki so jim bile storjene krivice z izbrisom. “Imeli so sitnosti, da so svoj položaj uredili. Taki vsekakor zaslužijo opravičilo, mogoče tudi odškodnino, čeprav velja staro pravilo: “Ignorantio legis non eccusat!” V naši zgodovini pa po njegovih besedah ne manjka ljudi, ki bi se jim morali opravičiti in jim popraviti krivico. Seznam je dolg. Spomnil je nekatere:
- Po prvi svetovni vojni so morali slovensko ozemlje zapustiti ljudje, katerih sinonim je naš prvi potresoslovec Albin Belar. Krivica je bila storjena tudi generalu Borojeviću in še marsikomu. So kdaj dobili opravičilo?
- Med II. svetovno vojno in po njej so bili izgnani mnogi posamezniki, ki so se šteli za Nemce. Žena šoštanskega podjetnika Woschnagga je bila ustreljena v Mariboru zaradi pomoči partizanom. Tudi on je pomagal, pa je moral domovino zapustiti. Takih je še na stotine, če ne tisoče. Jim je kdaj kdo popravil krivico?
- Spomnimo se rodbine znamenitega sociologa Thonasa Luckmanna, ki je postal po osamosvojitvi celo zunanji član SAZU. Se je kdo opravičil’?
- Spomnimo se kalvarije in genocida nad prebivalci Apaškega polja. Jim je kdo popravil krivice, se jim je kdo opravičil?
- Kje so Kočevarji, ki niso ubogali Hitlerja?
- Kje so slovenski antifašisti, ki niso sprejemali komunizma … Kdo se jim je opravičil?
- Je kdo postavil spomenik nesrečnim turškim šoferjem, ki so jih pobila letala jugovojske na Medvedjeku?
- Je kdo postavil spomenik nesrečnim vojakom JLA, ki so se bili prisiljeni boriti proti slovenski osamosvojitvi in padli?
Po besedah Grande je dolg seznam slovenskih dolgov. “Krivice je treba, če je le mogoče, vedno popraviti, se opravičiti ali pa celo dati odškodnino. Pri spomeniku izbrisanim bi bilo treba najprej ugotoviti resnico, dejanske razmere in potem ukrepati. Spomenik dobivajo predvsem oni, ki so pljuvali po Sloveniji. V konkretnem primeru seveda ne gre ne za priznanje krivic, ne priznanje napak, ampak novo žalitev slovenske osamosvojitev, ki je očitno “leitmotiv” sedanje oblasti od predsednice države navzdol. Quouque tandem abutere, Catilina, patientias nostra,” je še poudaril Granda.
Sara Kovač