Medtem ko se vladna mašinerija spreneveda glede dogajanja ob južni meji, narašča število incidentov, povezanih z nezakonitimi migranti. Trditve, da so razmere pod kontrolo, so naravnost smešne, saj imajo ljudje vse prej kot pozitivne izkušnje z migranti. Prebivalci ob južni meji z delitvijo svojih misli preko družabnih omrežij ponazarjajo realno sliko in priznati je treba, da je življenje tam vse prej kot vsakdanje.
Ena izmed prebivalk Bele krajine je glede vsakdana ob južni meji zapisala: “Nedeljsko kosilo prekine policijski helikopter (to je v naši Beli krajini ob naši Kolpi skoraj redna praksa), leti tik nad hišami čisto nad gozdom okoli vasi. Gozd je poln ljudi, ki si jih noben ne želi srečati. Konstantno smo pod drobnogledom policije in vojske.”
“Za njimi ostajajo smeti, ki jih, če hočemo lepo, čisto okolico, pospravimo sami. V gozdu ob meji v njihovih kampih se najdejo različni ostanki hrane, alpsko mleko, nahrbtniki oblačil, rjuh z napisom Klinični center Ljubljana, in to čeprav smo od Ljubljane zelo oddaljeni. Kaj ni to malo čudno, da čez vas vozi ogromno ljudi s tujimi avtomobilskimi tablicami? Ti ljudje se ustavljajo, slikajo, gledajo z daljnogledi, sedijo v avtomobilih in čakajo. Koga, kaj?” se sprašuje Belokranjka.
Tudi ob odhodu na vrt je zaklepanje vrat nujno
Po besedah Belokranjke je malo domačinov, ki so si tu uredili dom, ki imajo tukaj svoje otroke, ki hodijo na avtobus, ki jih odpelje v šolo, ki čakajo sami na postajah, ker pač ni možnosti, da bi zmeraj nekdo čakal z njimi. “Mi, ki živimo ob meji, še sami ne vemo, kaj nas čaka, vemo le, da se hiša vsakič, ko jo zapustiš, zaklene. Tega nismo bili vajeni. Le da greš na vrt po peteršilj, ki je na drugi strani hiše, in zakleneš.” Za konec je v izpovedi dodala, da do sedaj ni komentirala razmer, ker ni hotela nikogar žaliti. “Saj ga tudi zdaj ne želim. Želim le, da vsi, ki živite v naši deželici, veste, da se to res dogaja, da to doživljamo mi, ki živimo na južni meji.”
H. M.