Vojna in mir v Evropi: Zakaj lahko le moč ustavi Rusijo, preden bo prepozno

Datum:

V moskovskem političnem slovarju mirovna pogajanja niso izhod iz vojne. Ne razmišljajo tako kot mi. Razmišljajo v smislu posebnih operacij. Za Kremelj so mirovna pogajanja le še ena informacijska krinka za prikrivanje naslednjega raketnega napada na civiliste.

Če pogledate politični koledar letošnjega oktobra, bo vsaka tolažilna iluzija o namerah Vladimirja Putina izhlapela. Washington je 11. oktobra predlagal obojestransko energetsko premirje. Ukrajina je takoj soglašala. Da bi dokazal svojo dobro vero v praksi in ne le v retoriki, je Kijev ustavil napade na ruske naftne rafinerije in ponudil jasno zrcalno zavezo: ne zamrznite naših mest in vaša energetska infrastruktura ne bo gorela.

Moskva pa se je odločila odgovoriti s še enim smrtonosnim raketnim napadom na civiliste v Kijevu in drugih večjih mestih v Ukrajini. V enem tednu po predlogu premirja je Rusija izvedla 76 namernih napadov na ukrajinske elektrarne, transformatorske postaje in plinske objekte, kar je del tedenskega obstreljevanja z več kot 2.700 napadalnimi droni in 1.700 vodenimi letalskimi bombami.

Kljub temu, da je Moskva od februarja 2022 izgubila več kot poldrugi milijon ubitih in ranjenih vojakov, na fronti ne zmaguje. (Foto: EPA)

Obsežni napadi 16. in 19. oktobra so tik pred zimo v temo pahnili več kot 550.000 družin. Za Kremelj so tema in temperature pod ničlo preprosto še eno orožje proti civilistom. Nekaj dni pozneje – ravno ko je ameriški odposlanec Steve Witkoff po ukrajinskih konstruktivnih pogovorih z ameriškimi in nordijskimi voditelji v Oslu odpotoval v Sankt Peterburg – je Rusija v srce Kijeva izstrelila 21 balističnih raket. Kasetne bojne glave so eksplodirale v zraku nad zgodovinskimi ulicami v središču mesta, kjer ni bilo nobenih vojaških ciljev. Napad je bil zasnovan izključno z namenom ubiti čim več civilistov, ki so se odpravljali na delo in v šolo.

Diplomacija brez iluzij

Po vsem Zahodu, na obeh obalah Atlantika, dobronamerni glasovi še vedno ponavljajo formulo: samo usedite se za pogajalsko mizo in vojna se bo ustavila. Ta formula temelji na v osnovi napačnem razumevanju Kremlja in ruske strateške kulture.

Ukrajina nikoli ni bila ovira za mir. Nihče si ne želi konca te vojne bolj kot Ukrajinci, katerih otroci prepoznajo zvok siren za zračni alarm, preden se naučijo abecede. Kijev konstruktivno sodeluje v vsakem resnem diplomatskem formatu in ostaja pripravljen na preverljiva premirja in pogovore na ravni voditeljev. Vendar sta za mir potrebna dva, za uničevalno vojno pa je dovolj eden.

Če želite razumeti Putinov resnični načrt, ignorirajte njegove diplomate in preberite njegov proračun. Država, ki se pripravlja na mir, ne sprejme rekordnega vojaškega proračuna v višini 180 milijard evrov za leto 2027 s 40-odstotnim skokom glede na leto 2026, vključno z 12 milijardami samo za drone na reaktivni pogon in lebdeče strelivo. Če bi si Kremelj prizadeval za miroljubno sobivanje, ne bi načrtoval mobilizacije dodatnih 600.000 vojakov v letih 2026 in 2027 niti uvoza balističnih raket in 8.500 vojakov iz Severne Koreje na evropska tla.

Soočenje s kruto realnostjo

Vsi se moramo soočiti s kruto realnostjo. Rusija se ne bori za prilagoditev meje v Donbasu. Rusija želi uničiti Ukrajino, izbrisati ukrajinski narod in nato obrniti svoj vojni stroj proti EU in Natu. Danes je Ukrajina s svojimi obrambnimi silami edina, ki stoji na poti ruskim načrtom za napad na Nato.

Moskva je povečala svoj proračun za državno propagando za 54 odstotkov, da bi evropske demokracije razbila od znotraj. (Slika: UI)

Kljub temu da je Moskva od februarja 2022 izgubila več kot poldrugi milijon ubitih in ranjenih vojakov, na fronti ne zmaguje. Od začetka letošnje jeseni so ukrajinske sile osvobodile več ozemlja, kot ga je zavzela Rusija. Prav zato, ker Putin na bojišču ne more premagati ukrajinske vojske, bombardira energetsko omrežje, bolnišnice in stanovanjske bloke ter stavi na to, da bosta zimski mraz in utrujenost Zahoda prinesla tisto, česar njegovi generali niso mogli doseči.

V tej realnosti je diplomacija brez moči past. Vsakič, ko Zahod na rusko raketo odgovori s pozivom k zadržanosti, Moskva to sliši kot povabilo k izstrelitvi še desetih. Požara ne pogasi ponujanje enostranskih popuščanj požigalcu, temveč mu to le kupi več bencina.

Podpisi ne ustavijo raket

Enako nevarna je privlačnost hitrih rešitev. Hiter, slabo pripravljen mir je neposredna grožnja varnosti celotne Evrope. Slab mir vedno stane več kot odvračanje, njegov račun pa neizogibno prispe v krvi. Zamrznitev fronte brez neprebojnih jamstev bi Moskvi preprosto omogočila premor za ponovno oborožitev, obnovo zalog raket in sprožitev še bolj krvave vojne v nekaj letih.

Ukrajina je že preizkusila papirnate obljube. Leta 1994 je Budimpeštanski memorandum Ukrajini dal podpise, ne pa varnosti. Kijev se je odrekel tretjemu največjemu jedrskemu arzenalu na svetu v zameno za slovesna zagotovila na papirju. Dvajset let pozneje je ena od podpisnic izvedla invazijo.

Evropa si ne more privoščiti »Budimpešte 2.0«, prav tako agresor žrtvi nikoli ne sme narekovati varnostnih jamstev. Nič o Ukrajini brez Ukrajine in nič o Evropi brez Evrope. To je rdeča črta, ki jo moramo mi, Evropejci, ohraniti za vsako ceno.

Nekaznovano zlo se vedno vrne

Le malo narodov to resnico razume tako globoko kot Slovenija, ki je pravkar obeležila petintrideset let od oktobrske noči leta 1991, ko je zadnja ladja poražene agresorske vojske izplula iz Kopra. Slovenci iz lastne zgodovine vedo, da suverenost nikoli ni darilo večjih sil. Brani se z enotnostjo in odločnostjo. Kot je ob dnevu suverenosti v Kopru jasno povedal slovenski premier Janez Janša: »Naša vojaška zmaga nad takrat formalno eno najmočnejših vojsk v Evropi je odprla vrata mednarodnemu priznanju in zagotovila našo pravico, da sami odločamo o svoji prihodnosti. Slovenija je postala varna. In varnost je predpogoj za stabilnost in gospodarsko blaginjo.« In kot je opozoril v istem nagovoru, s prstom, neposredno usmerjenim v vojno v Ukrajini: »Zlo, ki ostane neobsojeno in nekaznovano, se vedno vrne.«

Mir nastopi takrat, ko agresije ni več mogoče vzdrževati – in Ukrajina nocoj drži obrambno črto, da se Ljubljana, Dunaj in Varšava jutri ne bi zbudili ob sirenah za zračni alarm. (Foto: Magnific, Wikipedia)

Za velesile je mednarodno pravo včasih videti kot ena od političnih možnosti. Za male in srednje velike evropske narode sta Ustanovna listina ZN in nedotakljivost meja rešilna bilka. Če je sila nagrajena z ukradenim ozemljem v Ukrajini, nobena meja v EU ali Natu ni resnično varna in vsaka meja od Baltika do Jadrana postane predmet pogajanj pod grožnjo z orožjem. Danes je ukrajinska vojska ščit, ki varuje varnostni prostor srednje Evrope.

Kakšen je pristen mir

Kaj ločuje pristen mir od prikrite kapitulacije? Prvič, vsako premirje mora prestati stroge teste: popolno vzajemnost, mednarodni tehnični nadzor, takojšen mehanizem za kaznovanje kršitev in obvezno humanitarna razsežnost od prvega dne. Premirje ne more prikriti trajajočega terorja v zasedenih mestih, kot so Oleški, kjer je Moskva namerno stradala civiliste. Prvi dan mora prinesti neoviran dostop za mednarodne humanitarne misije, izmenjavo ujetnikov po načelu »vsi za vse« in vrnitev ugrabljenih ukrajinskih otrok.

Drugič, trajen mir, ki temelji na verodostojnih jamstvih za preprečitev naslednje ruske agresije, zahteva štiri konkretne stebre. Prvi je močna in neomejena ukrajinska vojska, podprta z našo domačo obrambno industrijo, ki že zdaj proizvaja več kot 95 odstotkov naših dronov na fronti. Drugi je evropska varnostna prisotnost v Ukrajini, ki jo podpirajo Združene države Amerike. Tretji steber je integracija Ukrajine v Evropsko unijo, kar naš narod sidra v evropski pravni in gospodarski red. Četrti steber pa je pravičnost, ki pomeni uveljavljanje odgovornosti agresorja prek posebnega sodišča za zločin agresije in zaplembo ruskih zamrznjenih suverenih sredstev za obnovo Ukrajine. Če evropski davkoplačevalci obnavljajo tisto, kar uničijo ruske rakete, medtem ko ruske milijarde ostajajo nedotaknjene, postane agresija subvencioniran poslovni model.

Ohladitev moskovskega apetita, preden se razširi

Nekateri še vedno govorijo o tej vojni, kot da bi Evropa gledala skozi neprebojno steklo. Če pogledate pobliže, je to steklo že razbito. Rusija že vodi hibridno vojno neposredno proti državam Evropske unije – s sabotažami, kibernetskimi napadi, motenjem letalskega prometa in energetskim izsiljevanjem.

Poglejte si dejstva iz zadnjih mesecev. Preprečen je bil zaplet z droni na letališču v Leipzigu v Nemčiji. Saboterji so ciljali evropske obrambne tovarne, medtem ko so ruski kibernetski napadi, vodeni z umetno inteligenco, prizadeli vladna ministrstva. Prav tako so bili poškodovani komunikacijski kabli na dnu Baltskega morja, rusko motenje signalov GPS pa rutinsko ogroža evropske potniške lete. Ruski droni kršijo romunski in bolgarski zračni prostor ter napadajo ladje v Črnem morju, pri čemer sta dva tankerja zagorela v romunskih teritorialnih vodah. Medtem je Moskva proračun za državno propagando povečala za 54 odstotkov, da bi evropske demokracije razbila od znotraj.

Razdiralna logika Moskve

Glavni strateški cilj Moskve je ločiti usodo Ukrajine od varnosti Zahoda. Kremelj še vedno upa, da bo razdeljena koalicija sčasoma zapustila Kijev. Da bi to dosegla, poskuša Rusija ločiti Evropo od ZDA, naščuvati evropske zaveznike drugega proti drugemu in od znotraj razjedati naš demokratični konsenz. Dokazati moramo, da je ta račun napačen. Zahod in Ukrajino veže skupna usoda. Naš odgovor mora poudariti nezlomljivo zavezanost Ukrajini, okrepljeno s trdno čezatlantsko kohezijo, evropsko solidarnostjo in domačo odpornostjo.

In to je šele začetek – apetiti Rusije rastejo z neprimerljivo hitrostjo. Vsaka nekaznovana provokacija in vsak znak obotavljanja Zahoda prepričata Kremelj, da Evropi primanjkuje poguma, da bi se branila.

Solidarnost se mora zdaj ujemati z obsegom grožnje. Evropa mora zapreti vsako preostalo vrzel v sankcijah: zaustavitev ruske flote v senci v evropskih morjih, onemogočenje banke Gazprombank, zaustavitev nezakonite trgovine z ukradenim ukrajinskim žitom in odprava preostalih energetskih vrzeli, kot je ruski utekočinjen zemeljski plin (LNG). Ponovna vzpostavitev zagona solidarnosti iz leta 2022 je nujno potrebna, da se prepreči širjenje vojne in kaosa pod ruskim sponzorstvom na preostalo Evropo, vključno z Jadranom.

Ukrajina drži obrambo Evrope

Podpora Ukrajini je edina pot naprej. Ukrajina bije tehnološko najintenzivnejšo vojno v človeški zgodovini, in ker se prilagaja tudi Rusija, mora Evropa ostati dva koraka spredaj. Partnerji, ki danes stojijo ob strani Kijevu, pridobijo neposreden dostop do težko pridobljenega strokovnega znanja, ki ga ne more prinesti učbenik. To vključuje boj proti rojem dronov in kognitivnemu vojskovanju, gradnjo decentraliziranega energetskega omrežja ter sorazvoj skupne zračne in protibalistične obrambe. Poleg tega bodo partnerska podjetja imela prednostno vlogo pri povojni obnovi Ukrajine.

Mir ne bo prišel s pritiskanjem na žrtev, naj sprejme tihi poraz. Zgodovina redko ponudi drugo priložnost, da zaustavite imperij, preden ta prečka vašo lastno mejo. Mir nastopi takrat, ko agresije ni več mogoče vzdrževati – in Ukrajina nocoj drži obrambno črto, da se Ljubljana, Dunaj in Varšava jutri ne bi zbudili ob sirenah za zračni alarm.

Petro Beshta, ukrajinski veleposlanik v Republiki Sloveniji (Demokracija)

Sorodno

Zadnji prispevki

Drugi krog v Žužemberku: Papež ima podporo, Škufco bremeni preteklost

V Občini Žužemberk bo prihodnjo nedeljo, 29. novembra, potekal...

Krajani v Bevškem končno dobili avtobusni postaji

Velikokrat se zgodi, da občine poskrbijo za videz in...

[Video] Grozljiv napad na dvorišču, kjer se igrata lastničini hčerki: Frik ni preživel napada dveh kangalov

Na družabnem omrežju Facebook je zaokrožil pretresljiv posnetek napada...