Celo Vrhovno sodišče se je izreklo, da pravosodni izpiti republik nekdanje SFRJ, v Sloveniji ne veljajo!

Datum:

Povsem možno je, da vrhovni sodnik Branko Masleša že od leta 1980 ne izpolnjuje pogoja za opravljanje sodniškega poklica – to izhaja iz 6. točke  sklepa VS RS I Up 116/2020: ” Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.” Zagotovo pa ni izpolnjeval pogojev za izvolitev v trajni mandat po zakonu o sodniški službi (ZSS). Torej je bil leta 1994 nezakonito izvoljen v trajni mandat  in je zato nezakoniti sodnik – kar sledi iz sklepa Vrhovnega sodišča, ki je leta 2020 odločilo, da pravosodni izpit iz BiH iz leta 1985 ne zadošča za postulacijsko sposobnost pred Vrhovnim sodiščem RS, ker ne izkazuje sposobnosti delovanja na stopnji, ki jo predstavlja VS RS.

Zakon o upravnem sporu v 22. členu določa, da sme stranko pred vrhovnim sodiščem zastopati le oseba, ki ima opravljen državni pravniški izpit (PDI) oz. da sme stranka to storiti sama le, če ima sama tak izpit. Če vloži npr. revizijo ali pritožbo v upravnem sporu, o kateri je pristojno odločati vrhovno sodišče, stranka sama, pa nima PDI-ja oz. to stori zanjo pooblaščenec, ki nima PDI-ja, vrhovno sodišče takšno vlogo zavrže in je sploh ne obravnava. Še strožji je zakon o pravdnem postopku, ki PDI zahteva ne le za postopek pred vrhovnim sodiščem, pač pa tudi že za postopke pred okrožnimi in višjimi sodišči. Torej za dostop pooblaščenca (ali same stranke) do teh sodišč je glede na zakonsko ureditev potrebno imeti PDI; gre za tako imenovano postulacijsko sposobnost, katere namen je, da se sodišč ne obremenjuje z vlogami oseb, ki nimajo ustrezne (formalne) kvalifikacije, da bi znale to ustrezno strokovno početi. In predpisano formalno merilo za to, ali izpolnjujejo ta strokovni pogoj, je imetništvo PDI. Za kazenske postopke pa zakon o kazenskem postopku posredno (s tem, ko v 67. čl. dovoljuje, da je zagovornik obdolženega lahko le odvetnik – torej oseba s PDI) tak pogoj zahteva za delovanje pred vsakim sodiščem, torej tudi že pred najnižjim – okrajnim sodiščem.

Vrhovno sodišče RS je leta 2020 s sklepom VS RS I Up 116/2020 z dne 19. 11. 2020 odločilo, da pravosodni izpit iz BiH iz leta 1985 ne zadošča za postulacijsko sposobnost pred Vrhovnim sodiščem RS, ker ne izkazuje sposobnosti delovanja na stopnji, ki jo predstavlja VS RS. “Če vloga takšne osebe na VS RS ni dopustna in zato VS RS take vloge zavrže (kot pravi v tem judikatu, redoma počne tako), kako pa je potem dopustno, da o njej odloča – morebiti tudi kak – sodnik, ki ima enako kvalifikacijo,” so se ob tem spraševali na mediju prava.si. V obrazložitvi so zapisali, da je sodišče prve stopnje  s sklepom z dne 3. 6. 2020 zavrglo tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sklep istega sodišča z dne 26. 8. 2019 o zavrženju tožnikove tožbe. Pritožbo je zavrglo, ker tožnik kljub pozivu ni predložil potrdila, da ima opravljen pravniški državni izpit v Republiki Sloveniji. Potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu v Socialistični republiki Bosni in Hercegovini z dne 22. 1. 1985 in potrdilo z dne 5. 3. 2020, da je bil vpisan v register odvetnikov v Federaciji BiH, za izkazovanje postulacijske sposobnosti ne zadošča.

 

Glede diplome in pravosodnega izpita Masleše se poraja kar nekaj vprašanj, najbolj vprašljivo od vsega pa je to, kako mu je lahko uspelo v tako kratkem času opraviti ta izpit. Praksa je namreč taka, da naj bi pred opravljanjem izpita imel še dvoletno pripravništvo – Masleša pa je pravosodni izpit naredil že slabo leto po zaključku študija, s tem da je istočasno služil tudi vojaški rok, menda v Zadru. Sodeč po potrdilu, je izpit sicer naredil v isti državi kot je študiral, torej v BiH – kar pa stvari očitno precej zaplete. Če so bili v nekdanji SFRJ pravosodni izpiti v pristojnosti republik in pokrajin, je precej jasno, da pravosodni izpit, ki je bil opravljen po predpisih druge socialistične republike ni veljal onkraj meja te republike.

Ali Masleša ni zakoniti sodnik?
Iz tega lahko sklepamo, da Masleša že leta 1980 ni izpolnjeval pogojev za sodnika na območju RS Slovenije. Pravosodni izpiti so bili v republiški pristojnosti. Seveda po tej logiki tudi danes ne izpolnjuje pogojev, da je sodnik. Če je tako, potem ni zakoniti sodnik – po sodni praksi ESČP iz zadeve Xero Flor proti Poljski, bi lahko pri vseh zadevah, v katerih je sodil, prišlo do kršitve pravice do zakonitega sodnika iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zakoniti sodnik sicer ni tudi zato, ker bi moral biti po mnenju nekaterih zaradi hudih kršitev človekovih pravic v času nedemokratične ureditve lustriran po določbi drugega odstavka 8. člena zakona o sodniški službi: “Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.” Ta pogoj je enako zavezujoč kot pogoj diplome, opravljen PDI, starost 30 let, poslovna sposobnost in tako naprej.

Ali so Masleši priznali sarajevsko diplomo?
Poleg tega zakon o sodniški službi v 4. točki prvega odstavka določa, da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju izobraževanja za namen zaposlitve ali z odločbo o nostrifikaciji. Zaenkrat nam sicer še ni znano, ali so Masleši priznali sarajevsko diplomo –  ob prijavi za izvolitev v trajni sodniški mandat leta 1994 bi moral svojo vlogo pospremiti vsaj še z “mnenjem o izobraževanju” – kje je to mnenje, odločba o priznavanju izobraževanja ali nostrifikacija – bi moral pojasniti Masleša. A mu je verjetno tudi to izpod časti.

Foto: STA

Če še enkrat povzamemo, v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je torej pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, pravi 87. člen zakona o pravdnem postopku. Poleg tega v 76. členu zakona o kazenskem postopku piše, da se za zagovornika sme vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat. Pred vrhovnim sodiščem sme biti zagovornik samo odvetnik. Sodišče je torej odločilo, da pravosodni izpit iz BIH iz leta 1985 – četudi je bil pridobljen pred razpadom SFRJ – ne zadošča za postulacijsko sposobnost pred Vrhovnim sodiščem RS, ker ne izkazuje sposobnosti delovanja na stopnji, ki jo predstavlja VS RS. Če vloga takšne osebe na vrhovnem sodišču ni dopustna in zato take vloge zavrže, kako  je potem dopustno, da o njej odloča morebiti tudi kak sodnik, ki ima pravosodni izpit iz BIH? Če ne že prej, bi se vsaj zdaj moralo oglasiti ministrstvo za pravosodje, odgovore pa bi nam moral zagotoviti tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič.

Sara Bertoncelj

Sorodno

Zadnji prispevki

Ironija: Ruski hekerji napadli rusofilni portal MMC

Domnevni ruski hakerji so zopet na delu. Pred kratkim...

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...