fbpx

Zobec: Sodniki svojo legitimnost gradijo na znanju, integriteti in neodvisni intelektualni drži – strokovnost pa se dokazuje tudi z diplomo

Vrhovni sodnik Jan Zobec v oddaji Odkrito. (Foto: zajetje zaslona)

Jan Zobec je vrhovni sodnik, ki ima tako diplomo, kot tudi pravosodni izpit – in se teh dokumentov ne boji pokazati. Oziroma mu to ni izpod časti. Sodniki svojo legitimnost gradijo na znanju, integriteti, neodvisnosti in neodvisni intelektualni drži, strokovnost pa se seveda dokazuje tudi z diplomo. Sodnik je v oddaji med drugim komentiral še neprimerno komuniciranje Vrhovnega sodišča, nekatere sporne odločitve, povedal je tudi to, da so v zadevi Patria povozili pracivilizacijski kanon in da je šlo za očitno kršitev s hudimi posledicami. Nekdanji ustavni sodnik verjame, da sodniki poklicani, da sodelujejo v pravnih diskurzih, saj je pravo živ organizem, ki raste z dejstvi – kar pa brez diskurza ni mogoče. Za poštenost postopka pa je eden od garantov tudi javnost, obravnave bi zato morale biti javne.

Ali imate diplomo, je bilo prvo vprašanje voditelja oddaje Odkrito Igorja Pirkoviča, ki je gostil vrhovnega sodnika Jana Zobca. V tem času je to seveda še kako aktualno vprašanje, saj se javnost o tem že kakšna dva tedna, in sicer glede diplome Branka Masleše. Zobec je seveda odgovoril pritrdilno in dodal, da jo lahko tudi pokaže, česar Masleša sicer ni storil. Slednji je za Dnevnik povedal, da mu je tako dokazovanje izpod časti. Voditelj je Zobca še vprašal, ali se o iskanju Masleševe diplome kaj govori po hodnikih sodišča, sodnik pa je odgovoril, da ima toliko v zadnjem času toliko dela, da bolj redko postopa po hodnikih. Je pa pripomnil, da bo morda jutri deležen, zaradi svojega nastopa na RTV-ju, kakšne pohvale, saj je v očeh vodstvene strukture to “ta prav medij”.

Sogovornika sta se strinjala, da je težava vrhovnega sodišča oziroma službe za odnose z javnostmi tega organa, način komuniciranja. Preveč se namreč komentira in veliko premalo sporoča. Moralo bi se predstaviti dejstva, ne pa da se spušča v politične dialoge. Spuščajo se namreč na politični diskurz, izražajo vrednostne sodbe in tudi politično obračunavajo. Spomnimo, ne le da so nazadnje novinarju zaradi poizvedovanja o diplomi zagrozili s tožbo, pač pa so se tudi prerekali s premierjem Janezom Janšo, ko so se odzvali na enega od njegovih tvitov. Zobec je poudaril, da se takšno komuniciranje res ne spodobi in dodal, da so v primeru novinarja dvakrat kršili ustavo. Sodišče je namreč prejudiciralo izid postopka, poleg tega pa je bil na novinarja izveden pritisk. Novinarjem se je tako poslalo sporočilo, da s spraševanjem tvegajo tožbo, še več, ker ima vrhovno sodišče zadnjo besedo, bodo tudi obsojeni. Zobec je ponovil, da je to nedopustno, obenem pa je obžaloval, da ni tudi sam bolj glasno opozoril na dogajanje.

Foto: STA

Tišina nakazuje tudi na določeno pristranskost medijev
Zobec se je tudi začudil, da je šel ta nedopusten dogodek tako hitro mimo. Sodniki ne bi smeli le nemo gledati, kako dela služba za odnose z javnostmi. Po drugi strani pa so tu še mediji – njihova tišina nakazuje na določeno pristranskost medijev. Če kdo, bi seveda morala odreagirati javna medijska hiša, ki pa je molčala. RTV je tudi glede diplome Masleše poročala šele danes, po skoraj dveh tednih. Povsem drugače je bilo v zgodbi s poslancem Brankom Simonovičem, na katerega se je kar konkretno spravila novinarka Eugenija Carl. Vrhovni sodnik je ob tem opozoril, da sta primera sicer povsem drugačna. Poslanec namreč svojo legitimnost črpa v volji ljudstva, ki ga je izvolilo – kar pomeni, da diploma niti ni tako zelo pomembna. Sodniki pa svojo legitimnost gradijo na znanju, integriteti, neodvisnosti in neodvisni intelektualni drži. Strokovnost pa se dokazuje med drugim seveda tudi z diplomo in pravosodnim izpitom.

Večji kot je dvom, bolj upada zaupanje sodstvu
Voditelj je pripomnil, da je pri diplomah iz Sarajeva spraševanje o diplomi na mestu, znano je, da se je tam diplome kupovalo, tudi ne tako dolgo nazaj so od tam odmevale afere. Zobec se je strinjal in dejal, da bi sam, če bi se znašel na mestu Masleše, diplomo takoj predložil v dokaz – že zato, da ne bi dvoma še dodatno krepil. Večji kot je dvom, bolj upada zaupanje sodstvu, to pa ni nikomur v interesu – še najmanj pa sodstvu. Povedal je tudi, da je v Sloveniji to precej drugače, s kolegi se večinoma poznajo že iz študentskih let in v nikogar od njih ne dvomi. Pirkovič je nekdanjega ustavnega sodnika vprašal tudi o tem, kako poteka opravljanje pravosodnega izpita. Tudi glede tega se namreč pri Masleši porajajo določeni dvomi, opravil naj bi ga prej kot v enem letu od konca študija, s tem da je v istem času tudi služil obvezni vojaški rok. Zobec je sicer v komisiji, je eden izmed izpraševalcev pri pravosodnem izpitu. Povedal je, da je pred opravljanjem izpita potrebno imeti dve leti pripravništva. Kandidat se v tem času seznani z delom in sodeluje pri pripravi poročil, sestavlja osnutke, navzoč je tudi pri obravnavah. To je trening za prihodnje delo, saj se sprehodi skozi celoten pravosodni sistem, kandidat pa se mora tam tudi izkazati – mentorji dajejo ocene, kandidat mora skrbno pisati dnevnik. Skratka, pravosodnega izpita se ne opravi kar z levo roko.

Masleša je bil zraven pri nekaterih nenavadnih, če ne celo spornih odločitvah sodišča
Sogovornika sta se dotaknila tudi nedavne odločitve, da Vrhovno sodišče izpusti obsojene v zadevi Balkanski bojevnik. Za razveljavitev sodbe, v kateri je bilo več tihotapcev mamil obsojenih na dolge zaporne kazni, je med drugim glasoval tudi Branko Masleša. Proti je bila sodnica  Barbara Zobec, ki je napisala tudi ločeno mnenje. Sodba in ločeno mnenje sicer še nista objavljena. Ob tej odločitvi se je prav gotovo pojavilo vprašanje, kako se oblikuje senat, ki odloča o takih zadevah. Zobec je med drugim pojasnil, da je v ustavi zapisana pravica do zakonitega sodnika, to je element do pravice do poštenega postopka in sodnega varstva. Pomeni, da sodnika ne izbira človekova volja, ampak naključje. To načelo je še posebej prisotno v državah, kjer so imeli slabe izkušnje z ugrabitvijo sodstva, s totalitarizmi. Obstajati mora torej naključje tako pri dodeljevanja zadev, kot tudi pri oblikovanju senata. A slaba novela zakona iz leta 2012 je poskrbela za to, da se kar se tiče oblikovanja senata, sela letni razpored. Predsednik sodišča je pooblaščen, da določi letni razpored – to pa na Vrhovnem sodišču predsednik jemlje kar dobesedno. S svojo voljo tako lahko vpliva na sestavo senata.

Pirkovič in Zobec sta se pogovarjala še o primeru, ko je Masleša odločil, da za izrekanje kazni zaradi nenošenja mask v zaprtem prostoru, ni bilo zakonske podlage. Tudi v tem primeru je bila proti odločitvi Zobčeva in napisala tudi odklonilno ločeno mnenje. Zobec je izpostavil absurd, da niti ni bila izrečena denarna kazen, pač pa samo opozorilo – a še to je bilo preveč, očitno policija ne sme niti opomniti. Imamo pač neodvisno sodstvo, je pripomnil Pirkovič. Zobec je še pojasnil, da se je med epidemijo težko odzivati z zakoni – situacija se spreminja iz dneva v dan, reagirati je treba hitro. Je bilo pa v tem primeru nenavadno, bilo bi morda celo smešno, če ne bi bilo tragično, da je vrhovno sodišče ocenilo, da je bila obravnavana določba preozka in da se je šlo izven pooblastila – medtem ko je ustavno sodišče menilo ravno obratno, da pri ZNB-ju obstaja neskladje z ustavo zato, ker je pooblastilo določeno preširoko.

Ivan Črnkovič, Tone Krkovič in Janez Janša so bili krivično obsojeni v zadevi Patria. (Foto: STA)

Patria: šlo je za očitno kršitev človekovih pravic, kar je bilo jasno razvidno že iz samega izreka
Pirkovič se je z gostom spomnil še na primer oziroma afero Patria – Zobec je v tem primeru tudi napisal odklonilno ločeno mnenje. Spomnimo, junija 2014 je v uradnem sklepu ustavnega sodišča večina sodnikov menila, da zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi ustavno sodišče lahko odločalo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Za zavrženje pritožbe je glasovalo pet sodnic in predsednik sodišča, trije sodniki, poleg Zobca še Mitja Deisinger in Ernest Petrič, pa so podali odklonilna ločena mnenja. Bili so mnenja, da je šlo za očitno kršitev človekovih pravic, kar je bilo jasno razvidno že iz samega izreka, manjkale so ključne oporne točke, da bi se dejanje umestilo v časovne in krajevne koordinate.

Po mnenju Zobca je bilo razvidno, da je sodba v nasprotju s temeljnim postulatom še iz časa antike, ki ga je pojasnil že Thomas Hobbes v Leviathanu, ko je govoril o besedi “crime”, ki pomeni zaznati. Iz tega sledi, da je lahko le tisto, kar je v zunanjem svetu zaznavno, oprijemljivo, kaznivo dejanje in je za to dejanje posameznik lahko tudi obtožen. Za slabe namene torej to ne velja, za njih se odgovarja le pred bogom. V Patrii so povozili ta pracivilizacijski kanon, šlo je za očitno kršitev s hudimi posledicami – ne le za žrtve postopka, tudi na stanje demokracije, ogrozili so legitimnost vsaj enih volitev. Na vprašanje ali je glede zadeve prišlo kakšno navodilo, je Zobec odgovoril le sapienti sat – pametnemu dovolj.

Leviathan (foto: zajetje zaslona)

Vladavina prava v Sloveniji in selektivno izvažanje na evropski parket
V oddaji sta govorila še o tem, kako selektivno se stvari izvažajo oziroma problematizirajo – Pirkovič je vprašal Zobca za mnenje glede tega, kakšno je stanje vladavine prava v Sloveniji. Sodnik je v odgovor predlagal  monografijo, ki sta jo napisala Matej Avbelj in Jernej Letnar Černič, z naslovom Vpliv evropski institucij na vladavino prava. Izšla je  leta 2020, v najbolj vplivni založbi, Gorazd Justinek pa je prispeval poglavje o ekonomiji. V monografiji sta avtorja z znanstveno metodo po členih ocenila stanje vladavine prava, v različnih podsistemih. V branje je Zobec predlagal tudi Vzporedni mehanizem globoke države Rada Pezdirja. Omenila sta namreč tudi to, da prihaja do pravne asimetrije, kar je eden ključnih problemov vladavine prava. Na eni strani so tako žrtve sodnih “zmot”, Milko Novič, Franc Kangler, Patria; na drugi strani pa so določene sporne odločitve, ki jih Zobec niti ni našteval – je pa imel skoraj zagotovo v mislih tudi Stožice.

Sara Bertoncelj