Nedavno se je v kabinetu kulturne ministrice zaposlil nekdanji novinar Lenart J. Kučič, ki je med drugim v preteklosti raziskoval tudi (ne)transparentnost lastništva Mladine in medijsko hobotnico levičarskega tajkuna Martina Odlazka. Zanimivo, da se je po tem raziskovanju in ugotavljanju kršitev zakona o medijih, kar naenkrat znašel na strani točno teh, ki to podpirajo, stolček pa mu je ponudila prav kulturna ministrica sama.
Še nedavno smo poročali o novi delovni sili, ki se je zaposlila v kabinetu ministrice za kulturo Aste Vrečko, o Lenartu J. Kučiću namreč, ki je le eden od mnogih “neodvisnih” novinarjev. Tudi ta je očitno v zameno za svojo “neodvisnost” sklenil dobro kupčijo ali pa je problematika, ki jo je nekoč raziskoval, danes zanj povsem nepomembna.
Lenart J. Kučić je v preteklosti raziskoval lastništvo Mladine, za katero takrat nikakor ni mogel ugotoviti, kdo je dejanski lastnik in netransparentnost lastništva opredelil kot problem. Kot je problem in kršitve zakona o medijih navedel in ugotovil v kopičenju medijev pri enem lastniku, Martinu Odlazku. Danes pa na povabilo Aste Vrečko sedi v kabinetu na stolčku, ki mu je bil ponujen. Zaradi tega zanimivega razpleta dogodkov se porajata vprašanji, ali nova vlada ne želi nič postoriti na področju medijske koncentracije lastništva niti transparentnosti ali pa so Kučića zaposlili zato, da bo tiho in ne bo več drezal.
Tudi sam je prišel do ugotovitev netransparentnosti lastništva Mladine
Kučić, ki je v preteklosti raziskoval problematiko (ne)transparentosti lastništva Mladine, je že v pričetku svojega prispevka ugotovil, da so “slovenski politični tednik, ki je postal v nekdanji Jugoslaviji sopomenka za pogumno in politično nekorektno novinarstvo, kupili neznani lastniki od drugih neznanih lastnikov. Hkrati pa naj bi tudi ti pred dobrimi desetimi leti prevzeli Mladino od enako neznanih lastnikov“. Zaradi skrivnostnih lastnikov se je podal v raziskovanje, pri čemer pa naj bi naletel na kar nekaj ovir, saj, kot je zapisal “ne le, da niso bile javno dostopne niti formalne informacije o lastnikih – delno smo si lahko pomagali z zgodovinskimi izpisi iz medijskega razvida, ki smo jih pridobili na ministrstvu za kulturo –, ampak nam niti pridobljeni podatki niso pomagali ugotoviti dejanskih lastnikov Mladine.”
V enin naslednjih raziskav je vzel pod drobnogled vzel področje kopičenja medijev, konkretno medijsko hobotnico levičarskega tajkuna Martina Odlazka, pri čemer je ugotovil, “da en lastnik skupaj z družinskimi člani prikrito obvladuje več kot šestdeset različnih medijev. Med njimi so tudi časopis, radijske postaje in televizija, kar v Sloveniji ni zakonito”, prav tako pa je na podlagi ugotovljenega zaključil danes že vsem znano in očitno dejstvo, da “Odlazkova skupina Media24 krši smisel zakona o medijih, saj skupina namreč kljub omejitvam zakona združuje vse tri medijske dejavnosti: splošnoinformativni časopis (Svet24), radie (RGL, Salomon, Aktual …) in televizijo (TV Veseljak).”
Kučiću pozicija v zameno za tišino?
Da je bila po vsem tem Kučiću osebno ponujena pozicija v kabinetu kulturnega ministrstva, lahko pomeni le dvoje, in sicer, da je to način, ki se ga je poslužila nova vlada, da bi Kučića utišala in mu stolček ponudila v zameno za to, da se podobnih raziskovanj v prihodnosti ne loteva, ali enostavno nova vlada ne želi nič postoriti na problematiki slovenskih medijev, na katero je v preteklosti v enem od intervjujev opozoril tudi nekdanji svetovalec za odnose z javnostmi na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič. Iršič je namreč za Domovino povedal, da so v prejšnjem mandatu želeli sprejeti novo medijsko zakonodajo, ki jo je nestrpno pričakovala tudi Evropska komisija. Omenjena zakonodaja je naslavljala prav omenjena dva velika problema – lastniško koncentracijo medijev in transparentnost lastništva medijev, to pa so po njegovih besedah “s sprenevedanjem sabotirali tisti skrajno levi elementi znotraj koalicije, ki so nato prestopili h Gibanju Svoboda“.
“Da bi se lahko kaj postorilo na tem področju, ki je v pristojnosti ministrstva za kulturo, pa morajo imeti zaposleni ustrezna orodja, znanja in kompetence, ki bi jim omogočili, da kakovostno in natančno oziroma finančno forenzično raziščejo poslovne bilance in iz njih razvozlajo, kje gre za povezane družbe, čeprav na prvi pogled ne dajejo takega vtisa.” Iršič je dodal, da bi to pristojnost prepustili agenciji za varstvo konkurence (AVK), ki ima za to potrebni kader, s čimer se je takrat strinjala tudi Evropska komisija.
Tanja Brkić