V knjigi Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941 – 1945 se je avtor Damjan Hančič osredotočil na partizanske poboje in jih povezal z dogajanjem v Sovjetski zvezi, v knjigi pa so zapisani tudi citati nekaterih ljudi, ki so imeli takšne ali drugačne izkušnje v povezavi s to temo.
Hančič je napisal, da je komunistična partija Slovenije želela z revolucijo v Sloveniji uvesti sistem, ki je takrat vladal v Sovjetski zvezi, in to kljub osebnim negativnim izkušnjam zaradi (nizkega) življenjskega standarda v tem sistemu, o čemer pričajo povojni spomini nekaterih vodilnih slovenskih komunistov.
Eden najbolj odgovornih operativcev za izvensodne poboje Ivan Maček Matija se je tako spominjal prvega stika s sovjetsko socialistično realnostjo, s katero je bil soočen sredi tridesetih let: “Jaz sem do takrat o Sovjetski zvezi poslušal in mislil samo v superlativih: da je tam človek končno osvobojen vsega, da lahko živi, dela itd. Tako idealistično predstavo smo imeli takrat bolj ali manj vsi. Tisti, ki so prihajali iz SZ, pa nam niso nalili čiste vode, kako je tam izgledalo. Nobeden ni o tem govoril, pa tudi jaz ne, ko sem prišel nazaj. Zato so mi še kasneje očitali, zakaj takrat, ko sem prišel iz SZ, nisem tega pripovedoval. Odgovoril sem mu: ‘Če bi jaz tebi takrat pripovedoval, kar sem videl in kakšno je dejansko stanje, ti danes ne bi bil več v partiji, ampak bi bil na drugi strani, bil bi naš sovražnik’.”
Glede na Mačkovo izjavo lahko predvidevamo, da je namen dela vodilnih komunistov pri izvedbi revolucije že v začetku bil slab, saj so na podlagi sovjetskih izkušenj lahko pričakovali, da bo življenje pri nas po izvedbi revolucije slabše kot je bilo dotlej.
Partizanski poboji železniških delavcev
In dejansko se je tako tudi zgodilo. Partizani so med vojno in po vojni nenadzorovano pobijali ljudi, ki so jim bili v napoto. V knjigi je kot primer zapisan poboj železniških delavcev, ki so jih, kot je zapisano, “ubili, ker so se med opravljanjem službe znašli na njihovem ozemlju oz. niso spoštovali prepovedi gibanja po železniški progi, bodisi da so čistili progo oz. jo vzdrževali.”
O brezglavem in krutem pobijanju v tistih časih pa priča tudi naslednja zgodba. Janez Stanovnik, zdajšnji častni predsednik partizanske veteranske organizacije ZZB pripoveduje o njegovi obsodbi na smrt s strani Frica Novaka. “Veste, zakaj so me obsodili na smrt? Češ, da sem po vaseh kmetom govoril, da morajo krompir in repo na polju zakopati, ker bomo hrano potrebovali pozimi. Uradna doktrina je bila, da bo, potem ko je Rdeča armada začela protiofenzivo, vojne konec v enem mesecu. Obsojen sem bil zato, ker naj bi širil malodušje.”
Partizani se ubijanja niso sramovali, na to so bili ponosni in svoja dejanja celo opravičevali, češ: “Če gruntarjev ne pobijemo, kako bomo hlapci prišli do posestev?“
N. Š.