Kako so s podporo škofa Gregorija Rožmana številni Judje preživeli 2. svetovno vojno!

Škof Gregorij Rožman

Škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) se je na mestu ljubljanskega ordinarija znašel v času druge svetovne vojne. Nič koliko črnila je že bilo prelitega za dokazovanje njegovega domnevno zmotnega ravnanja v razmerah italijanske in nemške okupacije ter komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Postal je tako rekoč dežurni krivec, ki naj slovenske katoličane “na veke” postavlja v položaj manjvrednih državljanov in dežurnih krivcev za razmah revolucionarnega terorja.

Žal so se bolj poredko slišale besede, ki bi škofa Gregorija Rožmana prikazovale v luči neutrudnega posredovalca za pomoči potrebne. Pa najsi je šlo za begunce, izseljence, zapornike, taboriščnike, komuniste in Jude. Tisti zapisi posameznikov, ki so si o tem “drznili” pisati (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar, Jakob Kolarič) pa so v javnosti vse prevečkrat ostajali brez odmevov. Ne nazadnje je tudi škof Rožman osebno občutil nestrpnost nemškega nacionalizma po prvi svetovni vojni, zato se je umaknil iz Koroške v Ljubljano.

Judovski zastopnik v škofijskem dvorcu
V tem prispevku se bomo osredotočili na zadnjo, to je t. i. judovsko kategorijo, ki jo je tudi po zelo konservativnem štetju najbolj iztaknil v piramidi žrtev druge svetovne vojne v Evropi, saj je bilo takrat pobitih okrog šest milijonov Judov. Sto tisoč gor ali dol, številka je sama po sebi preveč strašljiva, da bi nam dovolila polemiziranje.

Kot pričajo različni arhivski dokumenti, tako v Ljubljani (Nadškofijski arhiv) kot v Rimu (Državni arhiv, Arhiv združenja italijanskih judovskih občin), je pri posredovanju za judovske begunce, posameznike in cele družine pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobro je bil obveščen o zločinih ustašev nad judovskim prebivalstvom, ki so se začeli že kmalu po razpadu Kraljevine Jugoslavije in vzpostavitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH).

Po okupaciji leta 1941 so se razmere poslabšale tudi za Jude na slovenskih tleh. Najbolj jih je seveda preganjal nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju, medtem ko so italijanski in madžarski okupatorji zavzeli milejše stališče, predvsem do Judov, ki so že pred drugo svetovno vojno živeli na okupiranem območju. Precej slabše se je seveda godilo judovskim beguncem od drugod, ki so iskali zatočišče pred nacističnim in ustaškim nasiljem.

S podporo škofa Rožmana vseh 40 mladih judovskih beguncev preživelo vojno
Različne judovske organizacije so hitro zaznale novo stvarnost. DELASEM (Delegazione per l’Assistenza degli Emigranti Ebrei) s sedežem v Genovi je skrbela predvsem za judovske begunce, ki so prihajali v Italijo iz vse Evrope, in poskrbela za njihov varen prehod v države, ki so še sprejemale Jude. Po okupaciji so v Ljubljani imenovali svojega zastopnika, to je postal Eugenio Bolaffio iz ugledne judovske družine. Ena njegovih prvih (neuradnih) poti je vodila v škofijski dvorec k škofu Rožmanu.

V organizaciji DELASEM, s pomočjo Bolaffia in ob podpori škofa Rožmana, se je julija 1941 skupina okrog štiridesetih judovskih beguncev, predvsem otrok in mladostnikov, pod vodstvom hrvaškega Juda Josefa Indiga naselila v dvorcu Lesno Brdo pri Vrhniki. Preko Zagreba so bežali iz srednje Evrope in Balkana pred holokavstom. Tu so ostali eno leto, potem so pot nadaljevali v severno Italijo. Iz te skupine so vsi preživeli drugo svetovno vojno.

Kot je Bolaffio poročal v Genovo, je bilo v začetku septembra 1941 v Ljubljani več kot tristo judovskih beguncev in grozila je velika nevarnost, da jih bodo poslali nazaj. Zato se je skupaj z g. Lorantom, znanim ljubljanskim judovskim trgovcem, odpravil na sprejem k škofu Rožmanu. Sodeč po poročilu ga je zaprosil, naj pri Svetem sedežu posreduje za omenjene begunce.

Prestreženi telegram
Škof Rožman se ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako cerkvenih kot državnih. Tako je že 6. septembra 1941 poslal telegram v Vatikan, naslovljen na kardinala Luigija Maglioneja (1877–1944), vatikanskega državnega tajnika. Telegram je prestregla italijanska tajna služba (Pubblica sicurezza). Danes ga hranijo v Italijanskem državnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) v fondu ministrstva za notranje zadeve. V telegramu je škof Rožman kardinala Maglioneja zaprosil, naj posreduje pri italijanskem ministrstvu za notranje zadeve v korist judovskih beguncev (v izvriniku: emigrati ebrei), ki so se tedaj znašli na ozemlju Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana). Predlagal je njihovo konfinacijo v notranjosti italijanske države, kajti če bi jih vrnili v NDH, bi se jim zelo slabo pisalo.

Očitno škofovo posredovanje ni bilo zaman, kajti že dan pozneje je p. Pietro Tacchi Venturi (1861–1956), jezuit in neuradna zveza med Svetim sedežem in Mussolinijem, sporočil, da je italijanska stran pripravljena ugoditi želji škofa Rožmana. Zelo preprosto je bilo: šef italijanske policije je poklical na kvesturo v Ljubljani in poskrbel za ustrezne ukaze, ki so judovske begunce obvarovali najhujšega.

Čez dober teden je škof Rožman zopet posredoval za isto skupino judovskih beguncev. Želel jih je namreč obvarovati internacije v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Žal neuspešno, kajti italijanske oblasti so jih že poslale v taborišče Ferramonti di Tarsia pri Cosenzi, ki je bilo namenjeno predvsem Judom. Vendar so škofu Rožmanu v odgovoru na poizvedovanje zatrdili, da bo zanje ustrezno poskrbljeno. V resnici položaja interniranih Judov v tem taborišču nikakor ne moremo primerjati z nemškim sistemom uničevalnih taborišč.

Do avgusta 1943 se je v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev
Prej omenjeni Eugenio Bolaffio, delegat DELASEM v Ljubljani, je konec oktobra 1942 poročal na sedež v Genovo, da se je spet odpravil po pomoč k škofu Rožmanu. Prosil ga je za posredovanje za begunske judovske družine (Pick, Weiss, Froelich, Weingerger, Braun, Papo, Rechnitzer, Beck, Baumel, Zucker, Wessel) v Novem mestu in družino Wertheimer v Metliki, ki jim je grozila deportacija v NDH. Po poročanju Bolaffia mu je škof Rožman obljubil pomoč pri italijanskih oblasteh, da bi omenjene judovske družine internirali v notranjost Italije.

Še tik pred kapitulacijo Italije, avgusta 1943, je Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine, ugotavljal, da so številne intervencije škofa Rožmana v korist judovskih beguncev nepotrebne. V poročilu, ki ga je poslal na italijansko notranje ministrstvo, je zagotavljal, da se je v času od začetka vojne v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev. Po njegovih trditvah niso nikogar zavrnili, niti nimajo takih namenov, ampak so jih poslali v italijanska taborišča v notranjosti države, največ v Ferramonti di Tarsia.

Skrb za katoličane judovskega rodu
Posebno skrb so bili za škofa Rožmana katoličani judovskega rodu, ki jim zaradi rasne zakonodaje ni bilo prizaneseno niti na ozemlju tretjega rajha niti v NDH. Tam jih je dolgo časa ščitil zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ko pa so se razmere še poslabšale, je zanje prosil pomoči pri ljubljanskem ordinariju. Spet je romalo pismo k državnemu tajniku, kardinalu Maglioneju. Težavo so povzročali italijanski predpisi, ki so beguncem nearijskega porekla, tudi če so bili katoličani, prepovedovali vselitev na ozemlje Kraljevine Italije. Kljub vsemu so tudi te judovske begunce prepeljali v že omenjeno taborišče Ferramonti di Tarsia.

Ob koncu vojne maja 1945 je tudi škof Rožman postal begunec. Naselil se je v ZDA, od koder je obiskoval razseljene Slovence po svetu. Ni znano oz. ni ohranjene korespondence, ki bi dokazovala, ali si je dopisoval s tistimi nekdanjimi judovskimi begunci, ki jim je pomagal in se zanje zavzemal med drugo svetovno vojno. Vsaj odkrili še nismo nič tovrstnega, morda pa ta kratki zapis pripomore k temu. In seveda k celovitejši podobi škofa Rožmana v mozaiku preteklosti in spomina nanj.

Renato Podbersič, Časnik