Kako so s podporo škofa Gregorija Rožmana številni Judje preživeli 2. svetovno vojno!

Škof Gregorij Rožman

Škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) se je na mestu ljubljanskega ordinarija znašel v času druge svetovne vojne. Nič koliko črnila je že bilo prelitega za dokazovanje njegovega domnevno zmotnega ravnanja v razmerah italijanske in nemške okupacije ter komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Postal je tako rekoč dežurni krivec, ki naj slovenske katoličane “na veke” postavlja v položaj manjvrednih državljanov in dežurnih krivcev za razmah revolucionarnega terorja.

Žal so se bolj poredko slišale besede, ki bi škofa Gregorija Rožmana prikazovale v luči neutrudnega posredovalca za pomoči potrebne. Pa najsi je šlo za begunce, izseljence, zapornike, taboriščnike, komuniste in Jude. Tisti zapisi posameznikov, ki so si o tem “drznili” pisati (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar, Jakob Kolarič) pa so v javnosti vse prevečkrat ostajali brez odmevov. Ne nazadnje je tudi škof Rožman osebno občutil nestrpnost nemškega nacionalizma po prvi svetovni vojni, zato se je umaknil iz Koroške v Ljubljano.

Judovski zastopnik v škofijskem dvorcu
V tem prispevku se bomo osredotočili na zadnjo, to je t. i. judovsko kategorijo, ki jo je tudi po zelo konservativnem štetju najbolj iztaknil v piramidi žrtev druge svetovne vojne v Evropi, saj je bilo takrat pobitih okrog šest milijonov Judov. Sto tisoč gor ali dol, številka je sama po sebi preveč strašljiva, da bi nam dovolila polemiziranje.

Kot pričajo različni arhivski dokumenti, tako v Ljubljani (Nadškofijski arhiv) kot v Rimu (Državni arhiv, Arhiv združenja italijanskih judovskih občin), je pri posredovanju za judovske begunce, posameznike in cele družine pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobro je bil obveščen o zločinih ustašev nad judovskim prebivalstvom, ki so se začeli že kmalu po razpadu Kraljevine Jugoslavije in vzpostavitvi Neodvisne države Hrvatske (NDH).

Po okupaciji leta 1941 so se razmere poslabšale tudi za Jude na slovenskih tleh. Najbolj jih je seveda preganjal nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju, medtem ko so italijanski in madžarski okupatorji zavzeli milejše stališče, predvsem do Judov, ki so že pred drugo svetovno vojno živeli na okupiranem območju. Precej slabše se je seveda godilo judovskim beguncem od drugod, ki so iskali zatočišče pred nacističnim in ustaškim nasiljem.

S podporo škofa Rožmana vseh 40 mladih judovskih beguncev preživelo vojno
Različne judovske organizacije so hitro zaznale novo stvarnost. DELASEM (Delegazione per l’Assistenza degli Emigranti Ebrei) s sedežem v Genovi je skrbela predvsem za judovske begunce, ki so prihajali v Italijo iz vse Evrope, in poskrbela za njihov varen prehod v države, ki so še sprejemale Jude. Po okupaciji so v Ljubljani imenovali svojega zastopnika, to je postal Eugenio Bolaffio iz ugledne judovske družine. Ena njegovih prvih (neuradnih) poti je vodila v škofijski dvorec k škofu Rožmanu.

V organizaciji DELASEM, s pomočjo Bolaffia in ob podpori škofa Rožmana, se je julija 1941 skupina okrog štiridesetih judovskih beguncev, predvsem otrok in mladostnikov, pod vodstvom hrvaškega Juda Josefa Indiga naselila v dvorcu Lesno Brdo pri Vrhniki. Preko Zagreba so bežali iz srednje Evrope in Balkana pred holokavstom. Tu so ostali eno leto, potem so pot nadaljevali v severno Italijo. Iz te skupine so vsi preživeli drugo svetovno vojno.

Kot je Bolaffio poročal v Genovo, je bilo v začetku septembra 1941 v Ljubljani več kot tristo judovskih beguncev in grozila je velika nevarnost, da jih bodo poslali nazaj. Zato se je skupaj z g. Lorantom, znanim ljubljanskim judovskim trgovcem, odpravil na sprejem k škofu Rožmanu. Sodeč po poročilu ga je zaprosil, naj pri Svetem sedežu posreduje za omenjene begunce.

Prestreženi telegram
Škof Rožman se ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako cerkvenih kot državnih. Tako je že 6. septembra 1941 poslal telegram v Vatikan, naslovljen na kardinala Luigija Maglioneja (1877–1944), vatikanskega državnega tajnika. Telegram je prestregla italijanska tajna služba (Pubblica sicurezza). Danes ga hranijo v Italijanskem državnem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) v fondu ministrstva za notranje zadeve. V telegramu je škof Rožman kardinala Maglioneja zaprosil, naj posreduje pri italijanskem ministrstvu za notranje zadeve v korist judovskih beguncev (v izvriniku: emigrati ebrei), ki so se tedaj znašli na ozemlju Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana). Predlagal je njihovo konfinacijo v notranjosti italijanske države, kajti če bi jih vrnili v NDH, bi se jim zelo slabo pisalo.

Očitno škofovo posredovanje ni bilo zaman, kajti že dan pozneje je p. Pietro Tacchi Venturi (1861–1956), jezuit in neuradna zveza med Svetim sedežem in Mussolinijem, sporočil, da je italijanska stran pripravljena ugoditi želji škofa Rožmana. Zelo preprosto je bilo: šef italijanske policije je poklical na kvesturo v Ljubljani in poskrbel za ustrezne ukaze, ki so judovske begunce obvarovali najhujšega.

Čez dober teden je škof Rožman zopet posredoval za isto skupino judovskih beguncev. Želel jih je namreč obvarovati internacije v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Žal neuspešno, kajti italijanske oblasti so jih že poslale v taborišče Ferramonti di Tarsia pri Cosenzi, ki je bilo namenjeno predvsem Judom. Vendar so škofu Rožmanu v odgovoru na poizvedovanje zatrdili, da bo zanje ustrezno poskrbljeno. V resnici položaja interniranih Judov v tem taborišču nikakor ne moremo primerjati z nemškim sistemom uničevalnih taborišč.

Do avgusta 1943 se je v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev
Prej omenjeni Eugenio Bolaffio, delegat DELASEM v Ljubljani, je konec oktobra 1942 poročal na sedež v Genovo, da se je spet odpravil po pomoč k škofu Rožmanu. Prosil ga je za posredovanje za begunske judovske družine (Pick, Weiss, Froelich, Weingerger, Braun, Papo, Rechnitzer, Beck, Baumel, Zucker, Wessel) v Novem mestu in družino Wertheimer v Metliki, ki jim je grozila deportacija v NDH. Po poročanju Bolaffia mu je škof Rožman obljubil pomoč pri italijanskih oblasteh, da bi omenjene judovske družine internirali v notranjost Italije.

Še tik pred kapitulacijo Italije, avgusta 1943, je Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine, ugotavljal, da so številne intervencije škofa Rožmana v korist judovskih beguncev nepotrebne. V poročilu, ki ga je poslal na italijansko notranje ministrstvo, je zagotavljal, da se je v času od začetka vojne v Ljubljansko pokrajino zateklo med 1400 do 1500 judovskih beguncev. Po njegovih trditvah niso nikogar zavrnili, niti nimajo takih namenov, ampak so jih poslali v italijanska taborišča v notranjosti države, največ v Ferramonti di Tarsia.

Skrb za katoličane judovskega rodu
Posebno skrb so bili za škofa Rožmana katoličani judovskega rodu, ki jim zaradi rasne zakonodaje ni bilo prizaneseno niti na ozemlju tretjega rajha niti v NDH. Tam jih je dolgo časa ščitil zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ko pa so se razmere še poslabšale, je zanje prosil pomoči pri ljubljanskem ordinariju. Spet je romalo pismo k državnemu tajniku, kardinalu Maglioneju. Težavo so povzročali italijanski predpisi, ki so beguncem nearijskega porekla, tudi če so bili katoličani, prepovedovali vselitev na ozemlje Kraljevine Italije. Kljub vsemu so tudi te judovske begunce prepeljali v že omenjeno taborišče Ferramonti di Tarsia.

Ob koncu vojne maja 1945 je tudi škof Rožman postal begunec. Naselil se je v ZDA, od koder je obiskoval razseljene Slovence po svetu. Ni znano oz. ni ohranjene korespondence, ki bi dokazovala, ali si je dopisoval s tistimi nekdanjimi judovskimi begunci, ki jim je pomagal in se zanje zavzemal med drugo svetovno vojno. Vsaj odkrili še nismo nič tovrstnega, morda pa ta kratki zapis pripomore k temu. In seveda k celovitejši podobi škofa Rožmana v mozaiku preteklosti in spomina nanj.

Renato Podbersič, Časnik

  • Olga101

    Dobrota je sirota! Danes pa madžarski Žid Schwartz, preimenovanje v Soros, ko je pomagal izdajati lastne brate, uničuje zahodni svet in krščanstvo!

    • Tovariš Tito

      mmm neonacizem, lepo.

    • Ros

      Soros ni član judovske skupnosti. Bolj je opurtunist in dobičkar. Ampak takšni so v vseh družbah. Soros je le bolj uspešen in bogat kot ostali.

    • VERZIFIKATOR

      O Scharzu že dolgo ni nič slišati.

      Jurij Soršak

      MRHOVINAR

      Mu prišel na sled je zgodovinar,
      sam dokaze zdavnaj bi uničil,
      še naprej bi svinjarije špičil.
      Kdo že? Ah seveda: mrhovinar.

      Krematoriju ušel je spaka,
      druge raje v vrsto je potiskal,
      v isti rog z morilci gnida piskal,
      ga hudič že dolgo željno čaka.

      A za zdaj ga še na zemlji pušča,
      da dodobra se zredi ogaba,
      upa, da minulost je pozaba,
      to hudič z veseljem mu dopušča.

      On pa upa, da ga prelisiči,
      samega hudiča da ukani,
      javno to celo bedak oznani,
      češ da vraga brez težav uniči.

      Se hudič čedalje bolj mu smeje,
      z mrhovinarjem igra se redno,
      ve, da cvrl ta se bo za vedno,
      krematorij zanj se pridno greje.

  • Ros

    Zanimivo, da je današnja slovenska levica (komunisti) še vedno Antisemitska, proti RKC vsakršni pravi moralni avoriteti in pravilom. Že po minuti ali dveh vidiš, da so v resnici navadni satanisti. Zlo. Zato se je beseda “zlo” tako razširila v pogovornem jeziku. Ko so po drugi svetovni vojni ljudje stalno govorili o nekem zlu. To se še danes kaže, ko je beseda “zlo” zamenjala besedo “zelo”. Zlo je ena najbolj pogostih besed v pogovorni slovenščini, ne le namesto besede zelo, tudi kot medmed, mašilo.

  • RATATA

    Rožmanu je nujno nabiti tablo, ki bo višje kot je Alojzijeva, matr, saj je bil baje Sluenc!!
    Ne more hrvat met najvišje postavljene table v Sloveniji!! razen, če je tam pri tabli že meja med hrvatsko in Avstrijo, pa mi ne vemo…

  • Bojan

    Izdajalec in.

    • Anton

      Kaj pa je potem če ni?

    • xtc

      Tunek zopet nov nick ne odnehaš?.

    • xtc

      Kolikor vem je Rožman rehabilitiran vseh komunističnih laži-strezni se Tunnek.

  • Slovenec

    Škof Rožman je bil velik človek, ki je bil komunistom trn v peti.

  • Rožle

    Slovenski škof
    Anton Bonaventura Jeglič
    Tudi njemu poklon ..
    ********************
    Zadnjič
    je javno nastopil na taboru slovenskih fantov in mož 29. junija 1937 v
    Celju, na katerem je imel odmeven govor proti brezboštvu in komunizmu.
    Komunisti so mu zaradi tega dali nadimek bolnanatura.

  • if

    Škof Rožman je bil večkrat žrtev komunističnega napada, sedaj je žrtev neookomunistične interpretacije.

    Enako velja za škofa Stepinca, Hrvata.

    Tisti, ki so škofa napadali in ga napadjo, so nazorski klan, ki je 1. maja 1941 na Rdečem trgu v Moskvi gostil nacista. https://www.youtube.com/watch?v=jAfSrBMuXI8

    6. april 1941 (napad nacista na Slovenijo) in 27. april 1941 (komunist v LJ tvori kominternovsko PIF zoper zahodne demokracije). Oba dogodka je omenjeni klan opravil v kolaboraciji z nacistom.

  • NoName

    Smo leta 2019 in še danes smo sužnji komunizma, še danes napadajo in izvajajo gverilo, lažejo in kradejo, ter poneumljajo mlade z svojim nerealnim prepričanjem.
    Vsem, ki so odpisali milijone so privrženci komunizma in zagovorniki prejšnjega sistema z čaščenjem največjega morilca Josipa Broza, kar posledično pomeni, da jim za Slovenijo ni kaj prida mar.
    Čas bi bil, da se take ljudi odstrani iz vseh ključnih položajev, volitve pa bojkotira v tem delu, ko se za kandidata izve, da je bil bilo kako povezan z prejšnjim sistemom ali pa je zagovornik komunizma.
    Na oblast je potrebno postaviti ljudi, ki brez slabe vesti zrejo v prihodnost, ki bodo brez milosti preganjali zločince in barabe namesto takih, ki barabam omogočajo odpis dolgov in jim onemogočiti v posest vse kar je vrednejše od minimalne plače, to bi morali narediti tako tem, ki so spisali tako zakonodajo, jo udejanjili in tistim, ki so te prilike izkoristili, ker so vsi do pikice povsem enaki, koristi pa si tako in tako razdelijo.
    Denar, ki so ga pokradli je bil denar vseh nas, torej so okradli vse Slovenske državljane in kot zgleda je pri nas za tako dejanje kazen manjša, kot če nekdo ukrade štatlico cigaret v štacuni.
    Vsakemu, ki je v osebnem stečaju ali pa so mu odpisali dolgove, bi morali takoj odvzeti vsa vozila in ostalo premoženje v kolikor se ga opazi in zaustavi v nekem X vozilu pa ne glede ali je njegovo ali pa ni, to naj baraba sam rešuje, ter ga uporabiti za namene finančne policije, ter za namene, da se pregon zoper takih omogoča na račun teh barab.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!