fbpx

Kakšno sramotenje slovenske države – odkrili že drugi kip udbovskemu špiclju

Spominsko srečanje v čast udbovcu Petru Božiču z odkritjem doprsnega kipa. Nekdanji slovenski minister za kulturo Jožef Školč, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik in radikalno levi sociolog Darko Štrajn. (Foto: STA)

Delo si je privoščilo poniževanje velikega Slovenca Borisa Pahorja s tem, ko so odkrili že drugi doprsni kip pisatelju Petru Božiču, ki je bil sodelavec Službe državne varnosti – udbe in je Pahorja celo ovajal. S poveličevanjem udbe in njenih sodelavcev se po mnenju raziskovalca arhivov Igorja Omerze sramoti slovenska država in je podlaga, da se lahko časi, ko so komunisti množično kršili človekove pravice, ponovno vrnejo. 

Uvodoma Igor Omerza pozdravil državno proslavo, ki je bila 14. septembra v Portorožu ob 75. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini. Ta praznik je bil letos v znamenju pred meseci preminulega Borisa Pahorja. “Delo je to, istega dne, na 5. strani pospremilo z obsežnim člankom, kaj se bo zvečer dogodilo v Portorožu, in objavilo Pahorjevo fotografijo in ob njej pripisalo, da “velja za simbol primorskega upora.” Lepo in primerno”, je uvodoma v kolumni za Siol.net zapisal Omerza. Čez nekaj dni pa ga je prav tako v Delu čakalo neprijetno presenečenje.

Društvo slovenskih pisateljev, Beletrina in Direkcija Mladininega rolanja so namreč po sceni “razkrili kip v čast pisatelju in dramatiku Petru Božiču“. “Gre že za drugi Petrov kip, znanci smo ga ljubkovalno, zaradi drobne postave, klicali Voščenka. Kakšno kodno oz. tajno ime mu je pa dala tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha (ponarodelo Udba), Peter je bil namreč registrirani sodelavec Udbe, pa mi še ni uspelo ugotoviti,” je zapisal Omerza in dodal, da je bilo to vsekakor paradoksalno, saj so v Delu najprej objavili slavospev Pahorju, nato pa počastili še Božiča, čeprav je Peter Borisa leta 1977 zatožil Udbi. “Poglejmo, zakaj in kako se je to dogodilo!, je nadaljeval.

Udba je hitro ugotovila pravo identiteto Blažiča in Miklavčiča
Novinar Dela Viktor Blažič in sodnik ljubljanskega sodišča Franc Miklavčič, oba sta bila skrita simpatizerja takrat od režima hudo preganjanega Edvarda Kocbeka, sta konec leta 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv objavila prispevka (v korist Kocbeku) pod lažnima imenoma,” pripoveduje Omerza. Udba je hitro ugotovila njuno identiteto, kar ni bilo težko, saj je intenzivno pokrivala tako Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja kot tudi Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. “Vrh režima se je odločil zapreti Blažiča in Miklavčiča, pa ne toliko zaradi pisanja v Zalivu, ampak zaradi njune povezave s Kocbekom, ki je marca 1975 razkril in obsodil v knjižici Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, komunistični povojni pomor razoroženih domobrancev in totalno dolomitsko-partijsko podreditev (februarja 1943) sicer že poprej samo formalno koalicijske Osvobodilne fronte.” Zaradi Kocbekovega ugleda si njega niso upali zapreti, zanj pa se je tudi potegnil Nobelov nagrajenec Heinrich Böll, pripoveduje Omerza in dodaja, da je zaradi ustrahovanja drugih bilo treba nekoga zapreti in hkrati pomiriti beograjsko komunistično centralo s Titom na čelu.

Ker se Franc Miklavčič ni hotel vpisati v komunistično partijo, je bil kot angleški vohun določen za likvidacijo, a je partizani niso želeli izvršiti. (Foto: zajetje zaslona)

Klasični montiran politični proces
Po aretaciji je Udba in pravosodje uprizorilo montiran politični proces, formalno zaradi zapisov v Pahorjevem tržaškem Zalivu. Pri tem pa je Pahor z vsemi silami tolkel po tem sramotnem pravosodnem postopku in zahteval osvoboditev obeh prijateljev in sodelavcev. “Tako je npr. 23. januarja 1977 poslal cirkularno protestno pismo 103 članom Društva slovenskih pisateljev, živečih v Sloveniji. V pismu je apeliral na pisatelje, da se zavzamejo za sodno preganjana kulturnika.” Udba pa je prestregla kar 68 primerkov tega cirkularja in o tem sestavila zaupno informacijo za slovensko komunistično vodstvo ter mu hkrati sporočila, “da le redki prejemniki zavračajo ta Pahorjev ‘apel’. Med temi je novinar in publicist Peter Božič, ki izjavlja, da je želel najprej ostro odgovoriti Pahorju, zdaj pa resno razmišlja, da bi veljalo javno spregovoriti o tem, zlasti še zaradi dokaj nerazumljive politike vodstva društva književnikov, in pripravlja oster napad v tisku.”

Iz tega udbovskega poročila je tudi razvidno, da je Božič sam predal Pahorjevo pismo organom za notranje zadeve, torej Udbi.

Igor Omeza, avtor kolumne

Božič je dejanje tudi sam “priznal”
Tudi Blažič sam je za Reporter izjavil: “Ko sem po pomilostitvi leta 1977 prišel iz zapora, me je (Peter Božič, op. Omerza) napadel, da se grem heroja … Kaj takega ni bilo v moji naravi. Pač pa je moj primer – predvsem to, da se pred sodiščem nisem pokesal – šel v nos Petru Božiču, za katerega je bilo udinjanje tajni policiji nekaj normalnega.” Ker je bil pred procesom proti Vikiju Blažiču književnik in novinar Peter Božič njegov sostanovalec v sobici uredništva reportažne strani na Delu, je Omerza prepričan, da je imela Udba prek Božiča odličen nadzor tudi nad “predobsodilnim” delovnim okoljem Viktorja Blažiča.

Foto: STA

Torej, če povzamem, je književnik Peter Božič, v “svinčenih” slovenskih sedemdesetih letih minulega stoletja – izraz je skoval prav Viki Blažič – podpiral montiran politični proces proti dvojici Blažič-Miklavčič in ovajal Borisa Pahorja tajni policiji zaradi njegovega zavzemanja za zaprta kulturnika! Za popolno absurdnost pa naj še dodam, da je po poročanju Dela zbrane nagovoril Stane Pejovnik, v propadlem slovenskem socializmu zaupnik naše Udbe, in v sledečem pogovoru o Božiču je sodeloval tudi Darko Štrajn, po Udbi zalezovan kot Hipy. Čudna mešanica!” je zaključil Omerza.

Medtem ko ima Peter Božič v Ljubljani že dva spomenika, tudi udboljubec in fanatični nasprotnik slovenske osamosvojitve Janez Stanovnik, pa še vedno čakamo spomenike velikanom slovenske osamosvojitve – npr. Janezu Toplišku, Francu Jezi, Cirilu Žebotu.

Sara Kovač