Slovenija pleše! Tako je na enem zadnjih predvolilnih soočenj vzkliknil Robert Golob. Ponesrečen, morda celo rahlo bizaren vzklik je zelo hitro pridobil na popularnosti. Na Twitterju se je že naslednji dan oblikoval ključnik #plešemo, ki pa je na žalost trenutnega predsednika vlade dobil povsem nasproten pomen. Golob je tedaj želel poudariti domnevno veselje ljudi, ki jih je srečeval med kampanjo, sam ključnik pa sedaj označuje predvsem sporne poteze in klavrne nastope v prvih dneh njegove vladavine. V kolumni, objavljeni na portalu Ognjišče, se zato Marta Jerebič upravičeno sprašuje, po kakšnem taktu bo od sedaj naprej plesala slovenska politika.
Smer Golobove vlade je težko napovedati. Predstavniki Gibanja Svoboda med predvolilno kampanjo niso ponujali konkretnih rešitev, nastopi Goloba niso navdušili. Premier je predvolilna soočenja preživel zgolj zaradi izrazito naklonjenega, da ne rečemo izkrivljenega medijskega okolja. Kadar so novinarji leve provinence vsaj simbolično poskusili opraviti svoje delo, pa je Golob preprosto odvrnil, da bo o podrobnosti njegovih politik govora po zmagi na volitvah, v katero je bil prepričan. Volitve so minile, nastala je najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije, koalicijska pogodba, ki so jo podpisali vsaj v deklarativno levo-sredinski “svobodnjaki” (šaljiv izraz za člane Gibanja Svoboda), pa deluje, kakor da bi nastala v kletnih prostorih radikalne Levice.
A tudi koalicijska pogodba ne služi svojemu namenu, saj državljani na podlagi zapisanega ne morejo vedeti, v kakšni Sloveniji bodo v prihodnje živeli. Kot ugotavlja kolumnistka Ognjišča, je tudi koalicijska pogodba, podobno kot koalicijski nastopi v Državnem zboru le provokacija, izpraznjena pomena. Tako piše: “Poglejmo področje zdravstva. Začelo se je s provokacijami o prepovedi popoldanskega dela zdravnikov. Slednji so se seveda takoj kritično odzvali, zato je minister Danijel Bešič Loredan takoj začel miriti, na zaslišanju pred matičnim odborom pa je že govoril, da želijo zdravnikom zagotoviti, da popoldne delajo v matičnih ustanovah za enako plačilo, kot bi lahko delali drugje.”
V predvolilni kampanji smo spremljali tudi napade oz. provokacije uperjene proti Katoliški cerkvi. Pomnimo, na levi strani so skušali ponovno obuditi javno debato o obdavčenju cerkve. Debata je bila zaključena že pred leti, a jih to ni ne motilo, še manj pa ustavilo. Borili so se za volilne glasove.
S tem smo torej soočeni slovenski volivci. S politiki brez vsebine, a veliko potlačenega srda in vlado s koalicijsko pogodbo, ki jo že naslednji dan zanikajo lastni ministri. V Ognjišču priporočajo, da se na tovrstne provokacije ne odzivamo, saj le te, razen provociranja druge strani, nimajo drugega namena. Manj pozornosti namenjamo tovrstnim izpadom, hitreje bodo potihnili, pišejo.
A vprašanje se vseeno postavlja. Če so koalicijski nastopi in politične rešitve, s katerimi so se zaenkrat predstavili res le provokacija, kako bo videti dejanska zakonodaja, ki jo bo sprejemal trenutni sklic parlamenta? Avtorica na to vprašanje ne nudi odgovora, sprašuje pa se naslednje: “Kdaj bo za volilno telo nedopustno, da kandidati in stranke ne spoštujejo lastnih programov oziroma še več, da jih sploh nimajo. Povedano drugače, kdaj bodo predvolilna soočenja spopad argumentov in ne politični marketing, ter takšna ali drugačna provokacija?”
Sara Kovač